Sporazumevanje s pripadniki iste vrste je ključno za preživetje, zato je govorni razvoj izredno pomemben vidik otrokovega odraščanja. Omogoča nam življenje v skupnosti. Ključni komponenti besednega sporazumevanja sta govor in jezik, ki se navezujeta na različne procese, a sta med seboj tesno prepleteni. Govor zajema način izgovarjanja besed in vključuje artikulacijo, uporabo glasilk za ustvarjanje govora ter ritem govora. Jezik se navezuje na besede in na celoten simbolni sistem, s katerim si lahko posamezniki, ki govorijo isti jezik, delijo svoje ideje in sporočajo misli (Asha, b.d.).

Mehanizmi učenja govora in govorne kompetentnosti

Možgani, ki so rojeni za govor

Različni avtorji se strinjajo, da so človeški možgani že ob rojstvu opremljeni z mehanizmi, ki predstavljajo podlago za učenje govora. Sakai (2005) na primer izpostavlja, da se otroci govora naučijo tudi brez sistematičnega poučevanja, kar kaže na to, da je zmožnost govora pravzaprav vrojena v človeške možgane že ob rojstvu. Novorojenčki lahko že ob rojstvu prepoznajo zven in melodijo maternega jezika in se celo izražajo oziroma jokajo v svojem maternem jeziku. Mampe, Friederici, Christophe in Wermke (2009) so dokazali, da jok dojenčka sledi določeni melodiji, ki se sklada z melodijo maternega jezika. Primerjali so jok dojenčkov, ki so se rodili v (1) francosko ali (2) nemško govoreče družine in ugotovili, da se njihov jok razlikuje.

Govorno-jezikovni razvoj pri otrocih

Kot je prikazano na zgornji sliki, so francoski dojenčki svoj jok pričeli z nizko intenziteto, proti koncu joka pa so jo stopnjevali. Pri nemških dojenčkih so raziskovalci odkrili ravno obraten vzorec, in sicer so ti dojenčki z večjo intenziteto jokali na začetku, nato pa so jo postopoma zmanjševali. Rezultati so postali še bolj presenetljivi, ko so raziskovalci analizirali melodijo francoskega in nemškega jezika. Analizo melodije so ponazorili z besedo »oče«. Francozi očeta kličejo »papa«, pri čemer poudarijo drugi zlog. Nemci očeta prav tako kličejo »papa«, vendar pri izgovorjavi poudarijo prvi zlog. Tako kot francoski dojenčki proti koncu joka stopnjujejo intenziteto, odrasli Francozi v govoru poudarjajo konce besed. Ravno obraten trend je mogoče zaslediti pri nemških dojenčkih in odraslih Nemcih. Rezultati te raziskave torej kažejo, da melodija joka dojenčkov sledi vzorcu govornih poudarkov, ki so prisotni v njihovem maternem jeziku, hkrati pa dokazujejo tudi, da je vpliv maternega jezika na razvoj govora in jezika prisoten že zelo zgodaj (Mampe, Friederici, Christophe in Wermke, 2009).

Vloga kognitivnih procesov v razvoju govora

Z vprašanjem, ali obstaja povezanost med kognitivnim razvojem in razvojem govora, se raziskovalci ukvarjajo že več desetletij. Nekateri raziskovalci menijo, da je učenje govora in jezika neodvisno od kognitivnih zmožnosti, kot so spomin, pozornost in mišljenje, spet drugi pravijo, da sta kognitivni in govorno-jezikovni razvoj neločljivo povezana. Raziskovalci, ki zagovarjajo idejo povezanosti kognicije in jezika, menijo, da so splošni kognitivni procesi obvezen predpogoj za učenje govora (Deak, 2014).

Med izvršilnimi funkcijami Deak (2014) kot pomembne za razvoj govora izpostavlja predvsem zmožnosti inhibicije impulzov in strateškega usmerjanja pozornosti ter delovni spomin. Proces usmerjanja pozornosti otrokom omogoča, da so pozorni na govor odraslih, s čimer se učijo govora in jezikovnih zakonitosti (Kuhl, 2010). Rose, Feldman in Jankowski (2009) navajajo, da je zmožnost učinkovitega usmerjanja pozornosti pomembna predvsem zato, ker dojenčkom omogoča, da sledijo pogledom drugih in se vključujejo ter vztrajajo v interakcijah, kjer si s »sogovornikom« delijo pozornost (gre za t. i. skupno vezano pozornost). Prav to jim omogoča, da bolj učinkovito sprejemajo in zaznavajo govor (Rose idr., 2009). Delovni spomin je pomemben tako za razumevanje kot tudi za produkcijo in učenje govora ter jezika (Kuhl, 2010). Obenem sta za učenje govora pomembna tudi dolgoročni in kratkoročni spomin, in sicer dojenčki in malčki z boljšim spominom lažje usvajajo govor, saj si različne besede in komponente jezika hitreje zapomnijo (Rose idr., 2009).

Vloga socialnih možganov in socialnega okolja v razvoju govora

V učenje govora oziroma jezika so pomembno vpleteni t. i. socialni možgani, ki so ključni pri pojasnjevanju, kako se otroci jezika sploh učijo (Kuhl, 2010). Socialni možgani zajemajo tiste dele možganov, ki so pomembni za socialno kognicijo, tj. znanje o zaznavah, idejah in namerah drugih posameznikov (Pinel in Barnes, 2018). Hkrati strukture socialnih možganov omogočajo vpletanje v interakcije z drugimi posamezniki in predvidevanje njihovih vedenj, kar predstavlja ključni komponenti učinkovitih socialnih odnosov (Frith, 2007). Govor se je razvil zaradi potrebe po komunikaciji med pripadniki iste vrste, zato je razumljiva predpostavka, da so prav socialni možgani tisti, ki omogočajo učenje jezika (Kuhl, 2010).

Socialne interakcije dojenčka in malčka z drugimi osebami pomembno pripomorejo k procesu učenja. Nekateri raziskovalci so celo dokazali, da se dojenčki ob gledanju televizije ali zvočnih posnetkov jezika sploh niso učili, temveč so pravi napredek pri učenju pokazali le takrat, kadar so se učili preko dejanske interakcije z živo osebo. Prisotnost osebe, ki z dojenčkom vzpostavlja interakcijo, je zato za učenje govora nujna. Socialna interakcija namreč v primerjavi s televizijskimi posnetki oblikuje bolj spodbudno okolje za učenje, saj zviša pozornost in vzburjenje dojenčka, vzpostavi zadovoljujoč občutek vzajemnega odnosa in aktivira možganske regije, ki povezujejo zaznavanje in akcijo (Kuhl, 2010).

Poleg socialnih interakcij, ki jih je otrok deležen v prvih letih življenja, na razvoj govora pomembno vpliva tudi socialno okolje, v katerem odrašča. Družinsko okolje predstavlja pomemben kontekst razvoja govora, saj nudi različne priložnosti za razvoj govorne kompetentnosti, hkrati pa vključuje tudi kakovost interakcij med otrokom in njegovimi starši (Peterson in McCabe, 2004, v: Fekonja, Umek in Kranjc, 2005). Fekonja in sodelavke (2005) navajajo raziskave, v katerih so raziskovalci ugotovili, da so imeli otroci v srednjem otroštvu manj obsežen besednjak, če njihove mame področja razvoja govora niso pojmovale kot pomembnega. Prav tako so raziskovalci ugotovili, da se materialni pogoji družinskega okolja in vključevanje otrok v dejavnosti, ki spodbujajo govorni razvoj, povezujejo z višjimi dosežki otrok na lestvicah, ki preverjajo stopnjo govornega razvoja. Dejavniki v okolju in priložnosti, ki so otroku ponujene, lahko torej pomembno vplivajo na stopnjo njegove govorne kompetentnosti.

Potek razvoja govora

Govorni razvoj otroka je mogoče opisati v več različnih fazah. Govorni razvoj univerzalno poteka od razvoja glasov do besed in slovnice (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Predjezikovna faza

Prva faza v govornem razvoju se imenuje predjezikovna faza. Vključuje zgodnje zaznavanje in razumevanje govora kot tudi jok, vokalizacijo, bebljanje in slučajna posnemanja glasov, pri čemer otroci pomena glasov ne razumejo. Novorojenčki in dojenčki se razumevanja govora naučijo mnogo prej kot uporabe. Nekatere raziskave kažejo, da že štiri dni stari otroci pri poslušanju dajejo prednost maternemu jeziku, pri čemer gre predvsem za zaznavanje ritma, intonacije in vzorca glasov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). V prvem letu otrokovega življenja se preko izpostavljenosti jeziku, ki ga uporabljajo osebe, s katerimi je dojenček v stiku, v njegovih možganih izoblikuje posebna nevronska pot. Nastajajoča pot, ki torej nastane še preden dojenček izgovori prve besede, kasneje predstavlja podlago za otrokovo sposobnost govora (Kuhl, 2010).

Faza bebljanja

V nadaljevanju otroci vse pogosteje vokalizirajo, tako da združujejo soglasnik in samoglasnik (npr. pa, ma). Okrog 5. oziroma 6. meseca starosti v procesu govornega razvoja nastopi faza bebljanja, za katero so značilne vse bolj celovite in ponavljajoče kombinacije glasov. Dojenček začne med seboj združevati več soglasnikov in samoglasnikov, kar se odraža v glasovih, kot so ba-ba, ba-bi, ma-ma in podobni. Okrog 10. oziroma 11. meseca starosti otroci postajajo vse bolj zgovorni in začnejo bebljati že v »stavkih«, v katerih združujejo več nerazumljivih besed, ki so jih v predhodni fazi bebljanja izgovarjali samostojno (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Prve besede (12 - 20 mesecev)

Med 12. in 20. mesecem večina otrok že izgovori prvo besedo, ki je definirana kot »beseda, ki jo otrok izgovarja in nosi pomen«. Pomen prvih besed je podoben v različnih kulturah; običajno so to besede, ki označujejo družinske člane, predmete, živali, hrano, delovanje telesa, socialno rutino in različne ukaze (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Barret (1982, 1983, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) navaja, da razvoj in raba prvih besed poteka preko več razvojnih stopenj. Najprej so posamezne besede, ki jih otrok uporablja, zgolj spremljevalci konkretne dejavnosti ali omejenega števila podobnih dejavnosti, kar se kaže v tem, da otrok na primer besedo »umivati« uporablja zgolj takrat, ko umiva roke. Na naslednji stopnji otrok besede, ki so vezane na konkretno dejavnosti, začne uporabljati tudi v novih kontekstih. Tako na primer besedo »umivati« uporablja tudi pri umivanju las, kuhinjske posode ali igrač. Na naslednji razvojni stopnji nato s poimenovanjem loči predmete od dejavnosti, na zadnji stopnji pa vedno pogosteje združuje dve besedi in že tvori enostavne stavke.

Povezovanje besed v stavke

Od 18. meseca starosti se govor še naprej pospešeno razvija, pri čemer besednjak zelo hitro raste. Okrog 2. leta starosti začnejo otroci besede povezovati v stavke, ki so sprva zelo enostavni in najpogosteje združujejo dve ali tri besede. Pri tem že uporabljajo določena pravila tvorjenja stavkov. Eno izmed takšnih pravil je na primer tvorjenje stavka okrog posameznih ključnih besed. Največkrat so ključne besede v zgodnjem govoru pridevniki, zaimki, predlogi, medmeti ali glagoli, ki se pogosto v rabi (npr. »ni mama«, »ni sok«; Marjanovič Umek in Fekonja, 2009).

Otroci, stari od 2 do 4 leta, začnejo oblikovati bolj celovite stavke, v katerih kombinirajo različne besede. Stavki postajajo vse daljši, hkrati pa otroci v njih pogosteje uporabljajo veznike in predloge ter zaporedje besed tudi smiselno spreminjajo. Tako oblikujejo vprašalne in nikalne stavke (Marjanovič Umek in Fekonja, 2009).

V naslednjih obdobjih otrokovega razvoja, vse do 11. leta starosti, se govorne sposobnosti še naprej intenzivno razvijajo. Otrokov besednjak začne zajemati več besed, ki opisujejo čustva ali miselne procese. Otroci začnejo v tem obdobju tudi razumeti, da imajo iste besede lahko več pomenov. Prav tako pogosteje tvorijo primerjave in uporabljajo metafore ter prispodobe (Marjanovič Umek in Svetina, 2009).

Kritična obdobja v razvoju govora

Kritična obdobja za učenje različnih komponent jezika se med seboj razlikujejo. Fonetični nivo jezika, ki vključuje zaznavanje in ločevanje glasov, se najmočneje razvija ob koncu prvega leta starosti, razvoj skladnje, ki zajema znanje o različnih besednih vrstah, pa je najhitrejši med 18. in 36. mesecem starosti (Kuhl, 2010).

V razvoju besednjaka obstajata dva pomembna skoka, v katerem otrok pridobi veliko število novih besed. Prvi skok se pojavi med 16. in 20. mesecem starosti, drugi skok pa med 24. in 30. mesecem starosti, pri čemer so prisotne velike individualne razlike (Bates in Goodman, 2001, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Otroci kognitivnih procesov ne uporabljajo enako obsežno kot odrasli, zato imajo možgani otrok na voljo več energije in večji del možganov, ki ga lahko posvetijo učenju jezika (Newport, 1990, v: Kuhl, 2010). Tudi zato se jezika učijo lažje in hitreje kot odrasli.

Zaključek

Govor predstavlja kompleksno funkcijo, ki se razvija skozi daljše časovno obdobje, od preprostega bebljanja do tvorjenja kompleksnih povedi. Omogoča nam deljenje misli, čustev in idej. Prav tako se lahko preko sporazumevanja povezujemo z drugimi ljudmi in se aktivno vključujemo v skupnost, zato skupni jezik predstavlja pomemben element socialnega življenja.

 

Povzeto po:

Asha. (b.d.). What is speech? What is language?. Dostopno na spletni strani: https://www.asha.org/public/speech/development/language_speech/

Deák, G. O. (2014). Interrelationship of language and cognitive development. V P. Brooks in V. Kampe (ur), Encyclopedia of language development (str. 284–291). SAGE Publications.

Fekonja, U., Marjanovič Umek, L. in Kranjc, S. (2005). Otrokov govorni razvoj v povezavi z njegovim spolom in izobrazbo staršev. Psihološka obzorja1(14), 53–79.

Frith, C. D. (2007). The social brain?.Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences362(1480), 671–678.

Kuhl, P. K. (2010). Brain mechanisms in early language acquisition. Neuron67(5), 713–727.

Mampe, B., Friederici, A. D., Christophe, A. in Wermke, K. (2009). Newborns' cry melody is shaped by their native language. Current biology19(23), 1994–1997.

Marjanovič Umek, L. in Fekonja, U. (2009). Razvoj govora v zgodnjem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 315–333). Ljubljana: Rokus Klett.

Marjanovič Umek, L. in Svetina, M. (2009). Spoznavni in govorni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 408–427). Ljubljana: Rokus Klett.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Govorni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 215–232). Ljubljana: Rokus Klett.

Pinel, J. in Barnes, S. (2018). Biopsychology. Harlow: Pearson Education Limited.

Rose, S. A., Feldman, J. F. in Jankowski, J. J. (2009). A cognitive approach to the development of early language. Child development80(1), 134–150.

Sakai, K. L. (2005). Language acquisition and brain development. Science310(5749), 815–819.

Vpišite se na naše novice

Soglasje za hrambo podatkov

Soglašam, da Center Motus za namene obveščanja uporabi moj:

Z vpisom na naša obvestila soglašate z našo politiko varovanja osebnih podatkov, ki je dostopna na tem naslovu.

Avtor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja