Šest klobukov razmišljanja je tehnika vzporednega razmišljanja, ki jo je Edward de Bono sprva razvil z namenom večanja kritičnega mišljenja in kasneje z namenom spodbujanja ustvarjalnosti. Metoda se imenuje po šestih klobukih, ki so vsak svoje barve – bele, rumene, rdeče, modre, zelene in črne.

Kdaj in zakaj uporabljati tehniko šestih klobukov razmišljanja?

Kritično mišljenje je zmožnost vrednotenja in interpretiranja pomena raznolikih pogledov in idej, izražanja, dokazovanja in argumentiranja lastnega mnenja ter integracija in apliciranje naučenega na nove probleme. Edward De Bono je metodo šestih klobukov razmišljanja razvil z namenom doprinosa h kritičnem mišljenju, ki mu pripisuje tri glavne pomanjkljivosti. Kot prvo navaja čustva, natančneje pretirano fiksacijo na intuicijo - prvotna občutja, ki jih začutimo ob problemu, lahko zavirajo konstruktivno mišljenje, ki bi nas pripeljalo do možne rešitve (ali več njih). Druga pomanjkljivost so občutja nemoči, ki se nam porajajo tekom razmisleka – kako naj pristopimo k razmišljanju, v katero smer naj usmerimo tok misli. To lahko sproži občutja nezadostnosti, manjvrednosti in nemoči pri soočanju z vsemi platmi problemske situacije. Zadnja pomanjkljivost, ki jo navaja De Bono, je zmedenost, ki se pojavi na račun želje po usklajevanju in ohranjanju vseh misli, ki se nam na specifično problematiko porajajo. Metoda šestih klobukov omogoča, da se osredotočimo na specifično smer in vrsto misli, na primer samo na gola dejstva, ki jih vemo o problemu. Na ta način lahko preudarno razmislimo o vseh pogledih na problem, a na zaporedni način, če si vseh šest klobukov zaporedno nadane ista oseba. V kolikor pa metodo uporabljamo znotraj skupine (vsaj) šestih posameznikov, lahko v istem času pridemo do celostne obravnave problema z vseh šestih vidikov.

Metoda šestih klobukov ima pozitiven vpliv tudi na ustvarjalnost, saj povečuje tako fluentnost kot originalnost idej. To pomeni, da v primerjavi z rabo drugih strategij mišljenja ne prinese le večje število idej, temveč tudi več neobičajnih, raznolikih idej, pri čemer se odreže bolje kot metoda možganske nevihte (angl. brainstorming) in celo bolje kot sočasna uporaba obeh metod, tj. metode šestih klobukov razmišljanja in metode možganske nevihte. Še posebej zeleni klobuk je tisti, ki privede do največjega števila originalnih idej, zlasti v primerih, ko so bili udeleženci pod časovnim pritiskom, ta pa je v splošnem pozitivno vplival na fluentnost idej. Raziskovanje vpliva, ki ga ima posamičen klobuk, je pristop, ki ga ubirajo šele novejše raziskave. Čeprav je to gotovo zanimivo raziskovalno vprašanje, je metoda šestih klobukov razmišljanja učinkovita prav za delo v skupini, kjer je še posebej relevanten izraz »več glav več ve.« Kljub temu pa lahko skupinsko delo v nekaterih primerih zavira tvorjenje idej. Najpogosteje gre za bojazen pred izpostavljanjem v skupini ali strah pred obsojanjem drugih. Poleg tega se lahko začnemo hitro zanašati na ideje drugih, zaradi česar smo pri delu in razmišljanju manj aktivni kot bi bili, da bi nalogo reševali sami. V kolikor je članov (in mnenj) veliko, se lahko zgodi tudi to, da med čakanjem na vrsto pozabimo naše ideje, vendar lahko ta problem precej enostavno naslovimo. Skupina posameznikov, znotraj katerih se rešuje problem, naj ne presega števila klobukov, posameznik pa si lahko pomaga tako, da si ideje zapiše na papir.

Ali je otroke smiselno učiti kritičnega mišljenja?

Eden izmed razlogov za uporabnost modela šestih klobukov razmišljanja je gotovo njegova preprostost, ki preko enostavne metafore nadevanja klobukov različnih barv predstavlja smer, v kateri naj posameznik razmišlja. Metoda je tako uporabna in razumljiva tudi za osnovnošolce, zaradi česar je priročna za uporabo v pedagoškem procesu. Učence je kritičnega mišljenja potrebno priučiti z metodami, ki namerno spodbujajo kritično mišljenje pri otrocih in ga tudi nagrajujejo. Kritičnega mišljenja se je gotovo možno priučiti tudi implicitno, npr. s sodelovanjem pri diskusijah, kjer že sama formulacija mnenja zahteva kritično vrednotenje, sintezo in analizo do sedaj akumuliranih informacij, vendar je tudi De Bono mnenja, da je namerno učenje kritičnega mišljenja tisto, ki privede do najboljših rezultatov. Konkretno bi to lahko storili z učenjem osnov metode šestih klobukov razmišljanja, najlažje z vprašanji in direktnimi usmeritvami, ki lahko vodijo vsako smer razmišljanja posebej.

Ideje za uporabo posameznih klobukov

  • Črni, pesimistični klobuk, se lahko vpraša: kakšne so slabosti situacije? In nevarnosti? Do kakšnih negativnih posledic lahko pride? Ko si nadenemo črni klobuk, bi naš miselni proces torej morale voditi neželene posledice, do katerih lahko pride v primeru različnih odločitev, zaradi česar se eno izmed ključnih vprašanj nanaša na vrednote – kako specifična ideja vpliva na vrednote drugih, drugače mislečih? Ta misel oziroma vodilo spodbudi mišljenje posameznika izven okvirja prepričanj nas samih, zaradi česar smo zmožni navesti več raznolikih idej, ki niso nujno skladne samo z našim prepričanjem.
  • Mišljenje, ki ga spodbuja modri, usmerjevalni klobuk, je primerno za rabo čez celotno učno uro, na začetku, med njenim potekom in na koncu. Začnemo lahko z: kaj skušamo doseči in kako lahko pridemo do cilja? Katerih učnih izidov si želimo in kako do njih priti? Kakšne strategije bi nam pri našem problemu bile v pomoč? Med potekom se vprašamo: do česa smo že prišli? Ali uspešno sledimo zastavljenim ciljem? Ideje povzamemo z: Ali smo dosegli zastavljene cilje? Lahko kaj izboljšamo? Ali nalogo lahko uspešno izvedemo? De Bono pravi, da modri klobuk služi kot opomin učencem, da se na vsake toliko časa odmaknejo od toka misli in ga kritično presodijo. Sicer modri klobuk lahko vodi moderator, npr. v učilnici je to učitelj, doma pa starš.
  • Vodilo zelenega, idejnega klobuka je ustvarjanje začetnih, odzivnih, nadaljnjih in boljših ter novih idej. Tega se lahko lotimo po različnih poteh. Ena izmed njih je tehnika možganske nevihte, ki spodbudi generiranje začetnih, in nanje tudi odzivnih idej, učinkovit pa je tudi t.i. pojmovni zemljevid, ki deluje kot grafični organizator, s pomočjo katerega učenci tvorijo nadaljnje in nove ideje na podlagi že predlaganih zamisli. Pomagamo si lahko z vprašanji: Katere »out-of-the-box« ideje imam? Kakšni so drugi načini reševanja problema?
  • Čustveni aspekt je osvetljen z rdečim klobukom, učence pa lahko učimo njegove rabe s sledečimi vprašanji: Kakšna so tvoja občutja ob danem problemu? Zakaj so prijetna ali neprijetna? Kaj je tu zanimivega, kaj pa dolgočasnega? Poleg tega je rdeči klobuk lahko koristen v vseh čustveno nabitih situacijah, saj pripomore k reguliranju čustvenega odziva (več o regulaciji čustev otrok in mladostnikov si lahko preberete na sledečem zapisu Centra Motus).
  • Učenci, ki nosijo bel, informacijski klobuk, so naučeni učinkovitega iskanja informacij iz različnih virov, vključujoč fizične dokumente, podatke z interneta ali intervjuje. Beli klobuk nosi na primer intervjuvar, saj mora vedeti kakšen tip vprašanja naj zastavi, kako interpretirati odgovore na podlagi skupka informacij, ki jih o tematiki že imamo, in kako vse to osmisliti. Učenci se lahko vprašajo na primer: Kakšne informacije že imamo o problemu? Kateri so manjkajoči delci informacij in kako priti do njih? Kako analizirati in osmisliti podatke? Ključno pri belem klobuku je to, da se osredotoča zgolj na podatke objektivne narave, tj. neizpodbitna dejstva, statistike, itd.
  • Za učence, ki si nadenejo rumeni, optimistični klobuk, so priporočene optimistične rešitve, ki sledijo akronimu SMART– cilji naj bodo preprosti (Simple), merljivi (Measurable), dosegljivi (Achievable), realistični (Realistic) in časovno dosegljivi (Time-able). Sledijo lahko vprašanjem: kakšne koristi ima skupina/razred/šola ali širša skupnost od dane ideje? Kako lahko ta ideja pripomore k rešitvi? Kakšno vrednost meniš, da ima na potek za dosego cilja? Je to zmožno izpeljati znotraj časovnega okvirja, ki je na voljo? Kako bi lahko spremenili situacijo v smer njenega izboljšanja?

Konkreten primer uporabe tehnike z otrokom

Kar nekaj sem že napisala o sami uporabi tehnike v šolskem okolju, zato si poglejmo še konkreten primer rabe tehnike za »domačo uporabo«. Enkratna priložnost za krepitev kritičnega mišljenja pri otrocih je uporaba tehnike šestih klobukov razmišljanja pri branju (več o tem, kako izbrati kvalitetno otroško knjigo in kako pristopiti k skupnemu branju, si lahko preberete na tem zapisu Centra Motus). Med branjem zgodbe ali pravljice se na tistih mestih, kjer pričakujete, da lik doživlja čustva, ustavite, in povabite otroka k razmisleku o tem, katera čustva doživlja lik? Kako pa bi se on (otrok) počutil v tej situaciji? To bo pripomoglo k empatičnemu vživljanju v lik, hkrati pa bo otrok poglobil razumevanje zgodbe. Nato lahko otroka vprašate: Zakaj doživlja prav ta čustva, kaj na to kaže?, s čimer si otrok nadene bel klobuk, saj razmišlja o dejstvih zgodbe in poteku dogodkov, ki so privedli do čustvene situacije. Modri klobuk si otrok nadene z vprašanji: Kaj se je do sedaj že zgodilo v zgodbi? Kateri so tisti ključni dogodki, ki so privedli do te situacije? Kako misliš, da se bo zgodba razpletla? Modri klobuk si lahko tekom branja (oz. druge dejavnosti, med katero uporabljate tehniko šestih klobukov) nadene tudi skrbnik, v kolikor vidi, da je otrok zmeden ali pa ne sledi dobro aktivnosti. Pri branju pa so koristni tudi ostali klobuki. Če se lik v zgodbi znajde v situaciji, kjer ne ve, kako nadaljevati, se počuti nemočnega in brez idej, mu na pomoč lahko »priskoči« otrok – nadene si zeleni klobuk in našteje vse ideje, ki mu padejo na pamet. Pomembno je, da otrokovih idej tu ne ocenjujemo, saj je pomembna njihova raznolikost, četudi niso vse izvedljive. Šele nato, na drugi točki, pa lahko te ideje, ki jih je ravnokar povedal otrok, ovrednotimo. To storimo s pomočjo preostalih dveh klobukov: rumenega in črnega. Prvi osvetli pozitivne vidike idej - vse iznajdljive rešitve torej ovrednotimo iz pozitivnega vidika - drugi, črni klobuk pa pomaga izpostaviti morebitne negativne posledice in samo izvedljivost idej.

Zaključek

Iz napisanega je torej razvidno, da je tehnika šestih klobukov razmišljanja priročna metoda za fleksibilno, ustvarjalno in učinkovito mišljenje in reševanje različnih problemov. S tehniko lahko ločimo različne vidike problema in se jih lotimo vsakega posebej, da na koncu pridemo do optimalne rešitve oz. več rešitev. Metodo lahko uporabljamo tako individualno kot tudi v skupini, z otroki, mladostniki, mladimi na prehodu v odraslost in tudi z odraslimi. Kar nekaj raziskav je narejenih tudi o učinkovitosti metode v delovnem okolju. Tudi sam De Bono poudarja nezamenljiv doprinos, ki ga ima tehnika vzporednega mišljenja za reševanje kritičnih situacij in razreševanje problemov pri delu in navsezadnje tudi za vodenje ter organiziranje samih sestankov. V članku pa smo si podrobneje ogledali, kako se tehnika obnese pri otrocih in mladostnikih v šolskem kot tudi domačem okolju s poudarkom na osnovnih praktičnih usmeritvah za uporabo tehnike.

Povzeto po:

De Bono, E. (2017). Six Thinking Hats: The multimillion best-selling guide to running better meetings and making faster decisions. Penguin.

Göçmen, Ö. in Coşkun, H. (2019). The effects of the six thinking hats and speed on creativity in brainstorming. Thinking Skills and Creativity, 31, 284–295.

Kivunja, C. (2015). Using de bono’s six thinking hats model to teach critical thinking and problem solving skills essential for success in the 21st century economy. Creative Education, 6(3), 380–391.

Powell, S. (2007). Spotlight on Edward de Bono. Management Decision.

Avtor