fbpx

ŠOLANJE NA DALJAVO IZ PRVE ROKE: NIČ NI ČRNO-BELO

Budilka, kava, zajtrk, Zoom, odmor, Zoom, učenje, spanje. Tako nekako poteka moj vsakdan od 19. oktobra do danes. In ne samo moj. V podobni situaciji smo se znašli vsi učenci, dijaki in študentje. Iz šolskih klopi se je pouk preselil v domačo jedilnico, za pisalno mizo ali pa kar v posteljo. Kot dijakinja 4. letnika gimnazije, ki se poleg učenja redne snovi pripravlja tudi na maturo, sem spremembe, ki jih je prinesla epidemija, občutila še toliko bolj. Ob prvotni obljubi treh tednov »korona počitnic« smo se ob misli na več spanca in manj v prometu zapravljenega časa veselo zapodili domov. Kmalu pa se je izkazalo, da bodo spremembe trajnejše in zahtevnejše, kot smo sprva predvidevali…

Pogosto slišimo, kako naporna je šolanje na daljavo za profesorje, saj jim tehnologija predstavlja večji izziv kot nam, ki z njo odraščamo. Njihova stiska je razumljiva. Mnogi so še pred manj kot enim letom pri delu uporabljali le tablo in kredo, zdaj pa so iz svoje cone udobja padli v nepoznan svet tehnologije. Več se govori tudi o duševnem zdravju dijakov, kar je dobrodošlo. Iskreno se mi zdi žalostno, da smo kot družba potrebovali nekaj tako drastičnega, kot je svetovna epidemija, da smo zares namenili pozornost doslej spregledanim temam, kot so psihično blagostanje, revščina, nasilje v družini ipd. Tudi šole si končno prizadevajo, da bi o tem bolj odprto spregovorile in z dijaki vzpostavile zaupnejši odnos.

Kljub vsemu pa se mi zdi, da pri tem ne uvidijo vselej pravega izvora nekaterih naših težav. Medtem ko si na primer upad našega znanja in zanimanja za šolo razlagajo kot posledico manj kakovostnega podajanja snovi zaradi poučevanja na daljavo, se pravi odgovor po mojem mnenju pravzaprav skriva nekje drugje. Sem ena izmed mnogih predstavnikov svoje generacije, ki se nam ideja samostojne organizacije časa sicer ne zdi napačna, zgolj preveč nenadna, brez ustrezne priprave. Od malih nog smo vajeni »zunanje prisile«, nečesa, kar od zunaj odreja tempo in narekuje, kaj moramo početi. Strogo določeni urniki in visoka pričakovanja drugih nam v resnici še nikoli niso dali priložnosti za razvoj veščin samoorganizacije.

S poukom na daljavo so se fizične meje med šolo in domom zabrisale, z njimi pa tudi razmejevanje dela in sprostitve. Misel na maturo na koncu šolskega leta pri tem sploh ne pomaga. Mislim, da je prav to pomanjkanje družabnega življenja največji minus šole na daljavo. V tem obdobju vsak rabi sočloveka zunaj okvirjev ožje družine, ki smo se je zaradi nenehnega tičanja doma že dodobra naveličali. Ravno v času odraščanja predstavljajo vrstniki in druženje z njimi najpomembnejše vrednote, ki so nam bile v zadnjih mesecih skoraj v celoti odvzete. Ker se okoli mene nič ne dogaja, s prijatelji pa imam stike le preko video klicev in kratkih sporočil, je tudi manj stvari, ki bi mi odvrnile pozornost od nenehnega premlevanja. Tako imam veliko časa, da se v mislih vrtim v krogih in premišljujem o skrbeh glede šole, mature, izbire fakultete itd.

Mislim, da šola na daljavo na splošno res ni slaba ideja. A zato, ker smo jo spoznali v času epidemije in z njo povezane negotovosti, je pouk na daljavo pridobil grenak priokus. Zaradi okoliščin smo bili v nov način šolanja vrženi prehitro in na drastične spremembe nismo bili pripravljeni. Teče že enajsti mesec od razglasitve prvega vala epidemije in situacija se počasi izboljšuje. Pouk teče gladko, profesorji so opremljeni s pripomočki, kot so grafične tablice, dijaki pa se počasi privajamo na samostojno delo.  Čeprav je bil prehod naporen, se bo ob vrnitvi v šolo morda vendarle izkazalo, da so bile nekatere spremembe koristne, če ne celo nujno potrebne. Upam, da bomo nekatere pozitivne plati šolanja na daljavo uspeli obdržati tudi po vrnitvi v šolske klopi.

I. Z.