Genetika ali okolje? Dejavniki, ki vplivajo na otrokov razvoj

Skozi zgodovino razvojne psihologije se je pojavljajo veliko nestrinjanj in dilem glede vprašanja, ali na otrokov razvoj bolj vplivajo njegove notranje značilnosti ali izkušnje, ki jih doživlja v okolju. Strokovnjaki so v zadnjih desetletjih prišli do zaključka, da na otrokov razvoj vplivajo značilnosti otroka, značilnosti staršev, kot tudi nevroni, sinapse in geni na eni strani ter sosedje, šola in vrstniki na drugi (Sameroff, 2010). Genetika, okolje in interakcija med obema so dejavniki, ki pomembno prispevajo k razvoju individualnih razlik in vedenj, hkrati pa vplivajo tudi na duševno zdravje in kognicijo (Plomin in Asbury, 2005).

Genetski vplivi na vedenje

Francis Galton je že v 19. stoletju raziskoval, ali na razvoj posameznika bolj vpliva genetika ali okolje (angl. nature versus nurture). Zagovarjal je idejo, da so lastnosti posameznika, ki jih podeduje od staršev, tiste, ki določajo njegov razvoj in vedenje (Sameroff, 2010), čeprav so kasnejše raziskave pokazale, da na razvoj posameznika vplivata hkrati genetika in okolje.

V okviru genetskih vplivov na vedenje se pogosto govori o oceni dedljivosti, ki opisuje, v kolikšni meri lahko razlike med posamezniki v populaciji pojasnimo z genetskimi dejavniki. Vpliv genetskih dejavnikov na razvoj ni stalen, saj na primer s starostjo vpliv genetskih dejavnikov na splošne in specifične intelektualne sposobnosti narašča vse do pozne starosti, vpliv okolja na omenjene sposobnosti pa pada (Plomin idr., 1977; v: Zupančič, 2008). Genetski dejavniki na primer zmerno prispevajo tudi k učni uspešnosti učencev ali k nastanku bralne motnje med otroki, hkrati pa imajo tudi zmeren do visok vpliv na specifične spoznavne sposobnosti v odraslosti. Prav tako raziskovalci poročajo o zmernem do visokem genetskem vplivu na hiperaktivnost, avtizem, shizofrenijo, depresijo in antisocialno osebnost (Lyons, Eisen idr., 1995; McGuffin idr., 2001; v: Zupančič, 2008).

Najpomembnejša ugotovitev genetskih raziskav kljub temu niso koeficienti dedljivosti, temveč ideja o pomembnem vplivu okolja, ki si ga posamezniki ne delijo. Okolje je izredno pomembno za človeški razvoj, vendar so genetske raziskave pokazale, da je najbolj učinkovito okolje tisto, ki si ga posamezniki med seboj ne delijo. To okolje je tisto, ki med sorojenci ne povzroča razlike (Plomin in Asbury, 2005).

Okoljski vplivi na vedenje

Vedenja in razvoja posameznika ni možno ločiti od socialnega konteksta, saj imajo različna socialna okolja specifične značilnosti, ki vplivajo na posameznikov razvoj (Sameroff, 2010). Odraščanje v družini brez sorojencev posamezniku na primer ponuja drugačno okolje kot odraščanje v družini z več sorojenci, prav tako pa ima specifične značilnosti tudi okolje v vrtcu ali šoli. Za večino vedenjskih značilnosti naj bi veljalo, da lahko z učinki okolja pojasnimo približno polovico variabilnosti v populaciji (Zupančič, 2008), Daniel Goleman (2006; v: Schiller, 2010) pa poroča, da naj bi kar 70 % genov aktivirale izkušnje v socialnem okolju.

Vse, kar se nam zgodi, od filmov, ki jih gledamo in glasbe, ki jo poslušamo, do ljudi, ki jih ljubimo in čustev, ki jih doživljamo, močno vpliva na razvoj človeških možganov. To pomeni, da lahko starši na otrokovo osnovno arhitekturo možganov in prirojene značilnosti izrazito vplivajo tako, da mu zagotovijo izkušnje, ki mu bodo pomagale razvijati prožne možgane in bodo spodbujale otrokov razvoj (Siegel in Payne Bryson, 2013).

Stališče, da na posameznika vplivajo tudi zunanji dejavniki, je najmočneje zagovarjal John Watson, ki je v 20-ih letih 20. stoletja predstavil idejo behaviorizma, v sklopu katere je zagovarjal stališče, da se ljudje v okolju naučijo določenih vzorcev, ki vplivajo na njihovo vedenje. Znanstveniki na različnih socialnih področjih so prav tako opozarjali na pomembno vlogo socialnega statusa, saj naj bi imeli podobni posamezniki, ki so odraščali v različnih socialnih okoljih, precej različne razvojne izide (Sameroff, 2010). Bronfenbrenner (1997; v: Sameroff, 2010) je na primer razvil ekološko teorijo razvoja, znotraj katere je identificiral vplive družine, šole, dela in kulture na posameznikove razvojne izide. Opozarjal je na primer na možnost, da imajo učenci težave v šoli zaradi težav v družinskem okolju ali zaradi negativnega vpliva vrstnikov.

Vsak si okolje oblikuje sam

V sodobni razvojni psihologiji se pogosto pojavlja tudi ideja, da otroci niso zgolj pasivni udeleženci okolja, temveč svoje okolje soustvarjajo in vplivajo na izkušnje, ki jih doživljajo. Posamezniki se na primer različno čustveno odzivajo na enake situacije, zato si s svojimi specifičnimi čustvenimi odzivi ustvarjajo specifična okolja, ki se bodo med posamezniki razlikovala. Prav tako osebnostne lastnosti sodoločajo, kako se bo posameznik vedel do drugih in kako se bodo drugi vedli do njega, kar bo ponovno vplivalo na to, v kakšnem okolju bo posameznik živel (Scarr, 1992).

Posamezniki ustvarjajo svoje okolje na tri načine:

? Starši svojim otrokom poleg genov posredujejo tudi okolje, v katerem bo otrok živel. Oblikujejo ga na podlagi lastnih značilnosti, zato bo tudi otrokovo okolje povezano z njegovimi podedovanimi lastnostmi (Scarr, 1992).

? Ljudje v drugih posameznikih izzovejo odzive, ki so povezani z njihovimi lastnimi značilnostmi. Na različnih stopnjah razvoja posameznik od drugih izzove odzive na svoje vedenje. Ti odzivi njegova vedenja označijo za pozitivna ali negativna. Od odzivov, ki jih posameznik pridobi iz okolja, so odvisne tudi nekatere razvojne značilnosti, saj pozitivni odzivi drugih oseb pozitivno vplivajo na posameznikovo samopodobo skozi celotno življenje, hkrati pa naj bi otroci, ki so od staršev dobivali pozitivne odzive, bolj pozitivno ocenjevali socialne situacije (Scarr, 1992).

? Ljudje aktivno izbirajo okolja, ki ustrezajo njihovim interesom, talentom in osebnostnim lastnostim (Scarr, 1992). Okolja so nekakšni podaljški genetske zasnove posameznika, saj odražajo lastnosti posameznika, ki izbira, prilagaja in soustvarja lastne izkušnje sveta (Plomin in Asbury, 2005). Posameznik, ki je zaradi genetske predispozicije nagnjen k iskanju dražljajev, se bo z večjo verjetnostjo udeleževal zabav in spoznaval nove ljudi, torej bo aktivno vplival na okolje in izkušnje, ki jih doživlja (Dick, 2011).

Pomen zgodnjih izkušenj in spodbudnih okolij

Novorojenčki se rodijo z razvitimi osnovnimi mehanizmi, ki se nahajajo v plazilskih možganih (več o evolucijskem razvoju in tridelni strukturi možganov si lahko preberete TUKAJ), višje strukture in bolj kompleksne funkcije pa se razvijajo šele od rojstva dalje. Otrok v prvih treh letih življenja preko izkušenj, ki jih doživlja, zgradi približno 1000 bilijonov sinaps. Šele z doživljanjem izkušenj in človeškimi interakcijami možgani začnejo ustvarjati povezave, ki bodo predstavljale osnovo za funkcije, kot so mišljenje, jezik, motorični gibi ter socialna in čustvena vedenja (Schiller, 2010), zato je socialno okolje, v katerem posameznik odrašča, izredno pomembno za njegov razvoj. Okolje posamezniku ponuja dražljaje, ki ga oblikujejo in vplivajo na njegov razvoj (Scarr, 1992).

Poleg zgodnjih interakcij so za otrokov razvoj pomembna tudi okolja, v katerih otrok živi in pridobiva izkušnje. Vplivi zgodnjih izkušenj na razvoj posameznika predstavljajo pomembno področje v razvojni psihologiji, saj je razumevanje vplivov na otrokov razvoj ključno pri preprečevanju pojava raznovrstnih težav. Poleg genetike namreč tudi zgodnje izkušnje pomembno vplivajo na plastičnost možganov, zato se mnogo znanstvenikov zanima za vplive, ki jih imajo zgodnje izkušnje na razvoj posameznika in na njegovo delovanje v kasnejših letih (Belsky in Pluess, 2009).

Zgodnje interakcije

Otrokovi možgani so ustvarjeni na način, ki jim omogoča komunikacijo, mišljenje, čutenje in mobilnost, od človeških interakcij, ki so jih deležni, pa je odvisno, ali se bodo omenjenih veščin tudi naučili. Bolj kot so izkušnje, ki jih otrok doživlja, načrtne in kakovostne, več nevroloških povezav bodo ustvarili njegovi možgani. Otroci imajo na primer že pri štirih mesecih razvite zametke empatije in veščin za socialno interakcijo, vendar pa je od okolja, v katerem odraščajo, odvisno, kako se bodo veščine razvijale (Schiller, 2010).

Na pomen zgodnjih interakcij opozarjajo študije, v katerih so raziskovalci spremljali otroke iz sirotišnic, ki niso bili deležni kakovostnih zgodnjih izkušenj. V eni izmed raziskav so spremljali otroke v romunskih sirotišnicah, pri čemer otroci v času, ki so ga tam preživeli, niso imeli nobenega skrbnika, s katerim bi lahko vzpostavili ljubeč odnos navezanosti. Otroci, ki so bili posvojeni v prvi polovici svojega prvega leta življenja in so kasneje odraščali v ljubečih družinah, niso imeli nikakršnih posledic. Otroci, ki so bili posvojeni kasneje in so torej brez tesnega odnosa odraščali dlje časa, pa so imeli neobičajno visoke ravni stresnega hormona kortizola v krvi tudi tekom običajne dnevne rutine v novem domu. Rezultati kažejo na to, da otroci zaradi odsotnosti ljubečega skrbnika v prvih letih otroštva niso razvili učinkovitega sistema za soočanje s stresom (npr. Chisholm, 1998; v: Collins, Maccoby, Steinberg, Hetherington in Bornstein, 2000).

Spodbudna okolja

Na pomembne vplive okolja kažejo tudi raziskave, kjer posvojene otroke primerjajo z njihovimi biološkimi materami in tistimi, ki so jih posvojile. Scarr in Weinberg (1978; v: Collins idr., 2000) sta na primer ugotovila, da se je z jezikovno kompetentnostjo otrok povezovala tako verbalna inteligentnost bioloških mater kot tudi raven aktivnosti mater, ki so otroka posvojile. Če so matere, ki so otroka posvojile, z otrokom opravljale več aktivnosti, ki so spodbujale govorno kompetentnost, je bil nivo govorne kompetentnosti otrok višji, ne glede na morebitno nižjo verbalno inteligentnost bioloških mater. Spodbudno okolje lahko tako pozitivno vpliva na razvoj določenih sposobnosti in otrokovo raven kompetentnosti, kljub manj spodbudnim genetskim predispozicijam za določeno sposobnost.

Prav tako so za otrokov razvoj v obdobju otroštva pomembne tudi različne intervencije, ki spodbujajo razvoj in ustvarjajo bolj spodbudno okolje. Ključno je, da so otroci v zgodnjem obdobju, ko so najbolj dovzetni za učenje, deležni ustrezne strokovne pomoči, ki jim omogoča premagovanje njihovih težav (več o pomenu zgodnje obravnave si lahko preberete TUKAJ). Podoben intervencijski program opisujejo tudi Olds in sodelavci (2004), ki so v svoji študiji preučevali učinke obiskov medicinskih sester na razvoj otrok, ki so se rodili materam, ki so živele v neugodnih okoliščinah. Sodelovale so nosečnice, za katere sta bili značilni vsaj dve tvegani okoliščini: neporočene, z manj kot 12 let izobrazbe ali brezposelne. Otroci, ki so jih kot novorojenčke in malčke obiskovale medicinske sestre, so imeli pri šestih letih starosti višje intelektualne sposobnosti, dosegali so boljše rezultate na testih razumevanja jezika, imeli so manj vedenjskih težav in izražali manj agresivnosti (Olds idr., 2004).

Spodbudna okolja malčkom in otrokom lahko omogočijo tudi starši znotraj svojega doma. Tucker-Drob in Harden (2012) poročata, da vključevanje staršev v aktivnosti, ki otrokovo kognicijo (torej pozornost, spomin, jezik, sklepanje in druge sposobnosti) pozitivno stimulirajo, pozitivno napoveduje zmožnost branja otrok. Hkrati so kognitivne zmožnosti otrok pozitivno napovedovale tudi količino stimulacije, ki so jo otroci prejeli od njihovih staršev, kar kaže na to, da so otroci zaradi svojih genetskih značilnosti deležni specifičnega okolja.

Interakcija med genotipom in okoljem

Predvsem v zadnjih dveh desetletjih je opazen skokovit porast raziskav na področju interakcije med genetiko in okoljem. Interakcija med genetiko in okoljem pomeni, da je učinek genov na posameznikov razvoj odvisen od okolja, hkrati pa so učinki okolja odvisni od genotipa posameznika (Dick, 2001). Povezanost genotipa in razvojnih izidov ali okolja in razvojnih izidov zato ni enoznačna, saj lahko enako okolje na dva posameznika vpliva različno. Kot primer lahko služijo primerjave učinkovitosti različnih vzgojnih strategij in starševskih slogov. Ni nujno, da se otroci na enake starševske sloge odzivajo enako, temveč je bolj verjetno, da bi se starši za enake razvojne izide pri različnih otrocih morali posluževati različnih starševskih strategij (Collins idr., 2000). Izkušnje, ki jih posamezniki ustvarjajo preko doživljanja različnih okolij, se razlikujejo glede na njihovo zaznavo, kognicijo, čustva in druge trajnejše lastnosti, kot so interesi, osebnost ali inteligentnost (Scarr, 1992), zato enaka okolja na posameznike delujejo različno.

Eden od modelov, ki izhaja iz hipoteze o interakciji med genotipom in okoljem je na primer model dvojnega tveganja, ki predpostavlja, da se bodo pri nekaterih otrocih zaradi razlogov, kot sta genetska zasnova ali vrojene temperamentne značilnosti, z večjo verjetnostjo pojavile težave v razvoju, če bodo izpostavljeni nespodbudnim okoljem (Zuckerman, 1999). Transakcijski modeli pa predpostavljajo, da so interakcije med geni in okoljem ključne za kognitivni razvoj. V zgodnjih letih življenja posameznikovi geni vplivajo na njegovo izbiro specifičnih okolij, ta okolja pa vplivajo na gene, ki nato ponovno vplivajo na izbiro okolij, ki bodo posameznikovim genom ustrezala. Dickens in Flynn (2001) sta to interakcijo na primer orisala s primerom, da bodo bolj inteligentni posamezniki izbirali okolja, kjer se bo njihova inteligentnost še naprej razvijala, kar bo nato ponovno zvišalo njihovo inteligentnost (Tucker-Drob, Briley in Harden, 2013).

Zaključek

Čeprav lahko tudi z genotipi posameznikov pojasnimo precejšen del variabilnosti med posamezniki, tudi učinek okolja ni zanemarljiv. Morda ni možno spreminjati genov, vsekakor pa je možno na različne načine ustvarjati bolj spodbudna okolja, ki bodo pozitivno vplivala na razvoj otrok in nivo različnih sposobnosti. Menim, da se je pomembno zavedati, kako lahko že s preprosto kakovostno igro otrokom ustvarjamo spodbudno okolje, z načrtovanjem strokovnih intervencij pa je možno pomagati tudi posameznikom, ki se soočajo z različnimi težavami.

Povzeto po:

Belsky, J. in Pluess, M. (2009). The nature (and nurture?) of plasticity in early human development. Perspectives on Psychological Science, 4(4), 345–351.

Collins, W. A., Maccoby, E. E., Steinberg, L., Hetherington, E. M. in Bornstein, M. H. (2000). Contemporary research on parenting: The case for nature and nurture. American psychologist, 55(2), 218.

Dick, D. M. (2011). Gene-environment interaction in psychological traits and disorders. Annual review of clinical psychology, 7, 383–409.

Olds, D. L., Kitzman, H., Cole, R., Robinson, J., Sidora, K., Luckey, D. W., ... in Holmberg, J. (2004). Effects of nurse home-visiting on maternal life course and child development: Age 6 follow-up results of a randomized trial. Pediatrics, 114(6), 1550–1559.

Plomin, R. in Asbury, K. (2005). Nature and nurture: Genetic and environmental influences on behavior. The Annals of the American Academy of Political and Social Science, 600(1), 86–98.

Sameroff, A. (2010). A unified theory of development: A dialectic integration of nature and nurture. Child development, 81(1), 6–22.

Scarr, S. (1992). Developmental theories for the 1990s: Development and individual differences. Child development, 63(1), 1–19.

Schiller, P. (2010). Early brain development research and update. Exchange magazine, 26–30. Dostopno na spletni strani: https://www.childcare exchange.com/library/5019626.pdf

Siegel, D. J. in Payne Bryson, T. (2013). Celostni razvoj otroških možganov. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled.

Tucker-Drob, E. M., Briley, D. A. in Harden, K. P. (2013). Genetic and environmental influences on cognition across development and context. Current directions in psychological science, 22(5), 349–355.

Zupančič, M. (2009). Dednost in okolje. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 89–119). Ljubljana: Rokus Klett.