Zrcalni nevroni – kaj so in kaj nam omogočajo?

V človeških možganih se skriva prav poseben sistem, ki nam omogoča povezovanje z drugimi ljudmi, posnemanje njihovih vedenj in predvidevanje njihovih namer, hkrati pa nam omogoča tudi empatično razumevanje. Gre za zrcalne nevrone, ki se nahajajo v možganski skorji (Bear, Connrs in Paradiso, 2016), natančneje na več področjih frontalnega in parietalnega korteksa (Pinel in Barnes, 2018). Več o strukturi možganov si lahko preberete TUKAJ. Sprva se je vloga zrcalnih nevronov povezovala predvsem z motoričnimi funkcijami, novejše raziskave pa kažejo, da imajo zrcalni nevroni pomembno vlogo tudi pri zmožnostih razumevanja mišljenja, namer, čustev in idej drugih ljudi (Bear, Connrs in Paradiso, 2016). Zrcalni nevroni imajo tako dvojno funkcijo; pomembni so pri zaznavanju sveta kot tudi pri odzivanju na svet okoli nas (Keysers, 2011).

Odkritje zrcalnih nevronov

Zrcalne nevrone je poimenoval Giacomo Rizzolatti v zgodnjih 90-ih letih 20. stoletja, ko jih je skupaj s kolegi odkril pri proučevanju možganov makaki opic. Omenjenim opicam so vsadili elektrode, da bi spremljali delovanje posameznih predelov njihovih možganov. Ko je ena izmed opic pobrala in pojedla arašid, so se aktivirale elektrode njene premotorične skorje. To so raziskovalci tudi pričakovali. Naknadno pa je dejanje enega izmed raziskovalcev spremenilo naše razumevanje možganskega delovanja. Vzel je arašid in ga pojedel vpričo opice. Opica se je odzvala z aktiviranjem premotorične skorje – prav te, ki se je aktivirala malo prej, ko je sama pojedla arašid! Raziskovalci so odkrili, da je hranjenje njihovega kolega vplivalo na njene možgane. Aktiviral se je isti niz nevronov – ne glede na to, ali je opica dejanje zgolj gledala ali pa ga je sama izvajala (Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson, 2013).

Pri tem je ključnega pomena poudariti, da se zrcalni nevroni odzovejo samo na namerna dejanja. Tako se na primer ne bodo aktivirali, če bo nekdo povsem naključno zamahnil z roko, odzvali pa se bodo, če bo nekdo pomahal v pozdrav. Ne samo to, zrcalni nevroni nas bodo pripravili do tega, da bomo tudi mi pomahali - vidimo dejanje, razumemo njegov namen in se pripravimo, da ga zrcalimo (Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson, 2013).

Pri opicah je Rizzolatti zrcalne nevrone identificiral zgolj v premotoričnem korteksu, pri ljudeh pa zrcalni nevroni zajemajo večji del možganov in imajo tudi druge pomembne funkcije (Keysers in Gazzola, 2010).

Zrcalni nevroni in socialna interakcija

Dejanja, ki jih izvajajo drugi ljudje, spadajo med najpomembnejše dražljaje, ki jih zaznavamo. Preko opazovanja vedenj drugih lahko razumemo, kaj počnejo in kako lahko z njimi vstopimo v interakcijo. To je ključno za medosebne odnose in socialno življenje (Shete in Garkal, 2016). Zrcalni nevroni nam torej omogočajo, da razumemo vedenja in namere drugih, kar olajša vstopanje v interakcijo. Po poročanju nekaterih strokovnjakov naj bi zrcalni nevroni predstavljali osnovni mehanizem za socialno kognicijo. Socialna kognicija predstavlja znanje o zaznavah, idejah in namerah drugih ljudi. Ko si dejanja drugih predstavljamo, kot bi jih opravljali sami, se izboljšajo naše zmožnosti socialnega razumevanja, sodelovanja in posnemanja (Pinel in Barnes, 2018).

Še en pomemben vidik socialne interakcije je komunikacija, ki predstavlja proces izmenjave informacij preko določenega simbolnega sistema, kot je na primer jezik. Ljudje najpogosteje komuniciramo z govorom, vendar pa se sporočila prenašajo tudi z gestami, telesno držo, obraznimi izrazi, očesnim kontaktom in gibi telesa. Ena izmed hipotez o razvoju jezika predpostavlja, da sta se jezik in govor razvila na podlagi komunikacije, ki je potekala z gestami. Začetna komunikacija med ljudmi naj bi bila osnovana na preprostih gestah, tekom razvoja pa so nato zvoki, ki so geste spremljali, postali prevladujoč način komunikacije. Teorija je v skladu s poglavitno funkcijo zrcalnih nevronov, ki nam omogoča, da preko gest in obrazne mimike razumemo sporočila, ki jih ustvari nekdo drug. Če nam nekdo z obrazno mimiko sporoča, da je določena jed ogabna, bo opazovalec s pomočjo zrcalnih nevronov njegovo sporočilo sprejel in razumel. Zrcalni nevroni naj bi tako predstavljali osnovo jezikovne komunikacije, saj omogočajo, da prejemnik sporočila razume sporočevalca (Shete in Garkal, 2016).

Zrcalni nevroni in posnemanje

Billard in Arbib (2002) posnemanje definirata kot sposobnost repliciranja vedenja in učenja novih veščin zgolj preko opazovanja drugih ljudi. Sistem zrcalnih nevronov je v procese posnemanja neposredno vključen (Galese, 2006; v: Shete in Garkal, 2016). Zrcalni nevroni so poleg identičnega posnemanja zmožni tudi delnega posnemanja dejanj. To pomeni, da jih posnemalec ne kopira v celoti, vendar z njimi kljub temu doseže enak cilj. Takšna vrsta posnemanja ljudem omogoča socialno komunikacijo, saj v socialnih interakcijah ljudje drug drugega ne posnemamo do pičice natančno, temveč izvajamo koordinirana in komplementarna dejanja. Ta dejanja naredijo interakcijo bolj učinkovito, obenem pa omogočajo, da ljudje med seboj dobro sodelujemo (Iacoboni, 2009).

Zrcalni nevroni preko posnemanja omogočajo tudi učenje. Novorojenčki so na primer že po 18 urah življenja sposobni posnemati gibe ust in obraza, ki jih izvajajo odrasli (Gallese, 2003). Ko otroci opazujejo odrasle, jih ob tem poskušajo razumeti, hkrati pa se učijo, kako lahko določeno dejanje izvedejo sami (Giudice, Manera in Keysers, 2009). Pri tem pogosto ne gre za identično, temveč za delno posnemanje dejanj (Keysers, 2011). Otrok lahko na primer s pomočjo zrcalnih nevronov starša posnema pri prenašanju hrane iz krožnika v usta, vendar bo to morda naredil z drugačnim priborom, segel po drugačni hrani ali kako drugače spremenil vedenje. Cilj vedenja pa bo ostal enak – prinesti hrano do ust (Iacoboni, 2009).

Zrcalni nevroni in empatija

Empatija ali sočutje predstavlja zmožnost zavzemanja perspektive druge osebe in zmožnost razumevanja njenih občutij (Heister, 2014). S pomočjo zrcalnih nevronov ljudje razumemo dejanja drugih in njihova občutja, kar predstavlja osnovo za razvoj empatije (Gallese, 2003; v: Boukouvala, 2017). Gallese (2001) poroča, da se v možganih aktivirajo isti predeli, ne glede na to, ali posameznik določena čustva občuti pri sebi ali jih zgolj zazna pri nekom drugem. Če empatično razumemo bolečino druge osebe, se bodo tudi v naših lastnih možganih aktivirali enaki centri za bolečino – če smo videli nekoga, ki se je udaril, bo tudi nas malo zabolelo in če vidimo nekoga, ki joka, se lahko tudi nam orosijo oči (MacGillivray, 2009).

Drugače povedano – zrcalni nevroni nam ne omogočajo zgolj posnemanja vedenja drugih, temveč nam omogočajo tudi usklajevanje z njihovimi čustvi. Prav zaradi tega zrcalnim nevronom pravimo tudi »spužvasti nevroni«, ker zaradi njih kot spužva vpijamo vse tisto, kar opažamo pri drugih, tudi njihova notranja stanja. Zagotovo se vam je že zgodilo, da ste se nalezli živčnosti koga od vaših bližnjih. Znanstveniki temu pravijo »čustvena okužba« (Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson, 2013).

Kaysers (2011) poroča, da obstajajo razlike v aktivnosti zrcalnih nevronov z ozirom na zmožnosti empatičnega doživljanja. Nekateri posamezniki naj bi imeli močnejše povezave med nevroni v sistemu zrcalnih nevronov, kar jim omogoča, da se hitreje vživijo v drugih ljudi in pogosteje skušajo zavzeti njihovo perspektivo.

Zaključek

Področje raziskovanja zrcalnih nevronov je še vedno relativno novo, saj so zrcalne nevrone odkrili šele pred slabimi 30 leti. Kljub temu izsledki dosedanjih raziskav že nakazujejo pomembno vlogo sistema zrcalnih nevronov pri delovanju različnih področij, ki so ključna za posameznikov razvoj in učinkovito delovanje v skupnosti. S poznavanjem funkcije zrcalnih nevronov lahko ustvarjamo bolj spodbudna učna okolja in še kakovostneje strukturiramo zgodnjo obravnavo, obenem pa raziskovanje zrcalnih nevronov nudi tudi dobro podlago za razumevanje različnih razvojnih motenj, kot je avtizem, za katere so značilne težave v socialni interakciji in komunikaciji.

Povzeto po:

Bear, M. F., Connors, B. W. in Paradiso, M. A. (2016). Neuroscience (str. 495–497). Dostopno na spletni strani: https://neurophysics.ucsd.edu/courses/physics_171/Neuroscience%20Exploring%20the%20Brain%20-%20Bear,%20Mark%20F.%20[SRG].pdf

Billard, A. in Arbib, M. (2002). Mirror neurons and the neural basis for learning by imitation. Mirror neurons and the evolution of brain and language, 42, 343.

Boukouvala, Α. (2017). Imitation of affects and mirror neurons: Exploring empathy in spinoza’s theory and contemporary neuroscience. Philosophia, 45(3), 1007–1017.

Gallese, V. (2001). The »shared manifold« hypothesis. From mirror neurons to empathy. Journal of consciousness studies, 8(5-6), 33–50.

Gallese, V. (2003). The roots of empathy: The »shared manifold« hypothesis and the neural basis of intersubjectivity. Psychopathology, 36(4), 171–180.

Giudice, M. D., Manera, V. in Keysers, C. (2009). Programmed to learn? The ontogeny of mirror neurons. Developmental science, 12(2), 350–363.

Heister, H. (2014). Mirror neurons and literature: Empathy and the sympathetic imagination in the fiction of JM Coetzee. MediaTropes, 4(2), 98–113.

Iacoboni, M. (2009). Imitation, empathy, and mirror neurons. Annual review of psychology, 60, 653–670.

Keysers, C. (2011). The empathic brain: How the discovery of mirror neurons changes our understanding of human nature. Lexington, KY: Social Brain Press.

Keysers, C. in Gazzola, V. (2010). Social neuroscience: Mirror neurons recorded in humans. Current biology, 20(8), 353–354.

MacGillivray, L. (2009). I feel your pain: Mirror neurons and empathy. Health Psychology, 6(1), 16–20.

Pinel, J. in Barnes, S. (2018). Biopsychology. Harlow: Pearson Education Limited.

Shete, A. N. in Garkal, K. D. (2016). Mirror neurons and their role in communication. International Journal of Research in Medical Sciences, 4, 3097–3101.

Siegel, D. J. in Payne Bryson, T. (2013). Celostni razvoj otroških možganov. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled.