Kaj je bralno razumevanje?
Razvoj branja poteka postopoma. Začne se s prepoznavo posameznih črk in glasov, ki jih nato povezujemo v besede in stavke. Najvišja stopnja v razvoju branja je sposobnost bralnega razumevanja. Bralno razumevanje predstavlja cilj in glavni namen branja (Snowling, 2009). Kintsch in E. Kintsch (2005, v Košak Babuder, 2011) razumeta bralno razumevanje kot proces, ki vključuje tekoče prepoznavanje črk in besed, poznavanje besed, ki se nanašajo na vsebino besedila, bralčevo predhodno znanje o obravnavani temi in aktivne strategije, s katerimi bralec osmisli in razume besedilo. Uspešno razumevanje prebranega omogoča bralcu, da pridobi nove informacije, da doživi in se zaveda sveta, da se učinkovito sporazumeva z ostalimi in dosega izobraževalne cilje (Snowling, 2009).
Bralno razumevanje je aktiven proces (Pečjak, 1995). Bralec mora med branjem iskati pomen besed; celotno vsebino mora nato združiti s tem, kar o temi že ve iz preteklih izkušenj. Novo pridobljene informacije združi s starimi, jih povezuje in med njimi išče povezave. Razumeti mora tako neposredni kot posredni smisel besedila, ki ga izraža avtor. Ugotoviti mora, s kakšnim namen je besedilo napisano in kako je povezano s svetom. Bralec nato primerja in ocenjuje prebrano besedilo v povezavi z lastnim znanjem in pričakovanji do besedila. Prav tako bralno razumevanje vključuje spretnost bralca, da se po branju vključuje v debate in pogovore z drugimi o zamislih ter sporočilih, ki jih je prepoznal v besedilu. Razumevanje besedila poleg sposobnosti branja tako vključuje tudi spomin, kritično mišljenje in vrednotenje besedila (Pečjak, 1996).
Kako poteka bralno razumevanje?
Poznamo več modelov, ki razlagajo, na kakšen način razumemo besedilo. Eden od njih je model bralnega razumevanja, ki sta ga predstavila avtorja McKena in Stahl (v Pečjak, 2010). Opisuje tri poti, ki pripomorejo k bralnemu razumevanju.
- Predhodne kognitivne zmožnosti se nanašajo na miselne sposobnosti, ki jih je bralec usvojil že pred branjem. Vključujejo avtomatizirano prepoznavanje besed, kar se povezuje z izurjeno tehniko branja. Sem uvrščamo tudi sposobnosti fonološkega zavedanja, ki omogočajo, da bralec prepozna posamezne črke in zloge, ki jih nato poveže v besedo. To mu omogoča, da prepozna posamezne besede, jim pripisuje pomen in bere tekoče.
- Druga pot vključuje metakognitivna znanja – znanje o kognitivnih zmožnostih. Sem spada osnovno poznavanje oblik in funkcij različnih besedil. S pomočjo tega znanja lahko bralec določi tako splošni kot tudi različne, specifične namene branja. Bralec si pomaga tudi z različnimi bralnimi strategijami. Pred branjem tako preleti besedilo in oceni, o čem bo govorilo; med in po branju si postavlja vprašanja, povezuje zamisli, jih razlaga in povzema.
- Tretja pot izhaja iz značilnosti besedila, ki ga bralec bere. Pomemben dejavnik, ki prispeva k bralnemu razumevanju, je bralčevo poznavanje besedišče, ki ga avtor v besedilu uporablja. Ta vidik se nanaša na predznanje o vsebini besedila, saj bo bralec, ki bolj pozna uporabljeno besedišče, lažje razumel prebrano.
Ravni razumevanja
Besedilo razumemo na več ravneh – od tega, da lahko zgolj ponovimo prebrana dejstva, do tega, da smo sposobni besedilo obnoviti s svojimi besedami in kritično ovrednotiti. Govorimo lahko o treh ravneh razumevanja prebranega (Pečjak, 1995). Prva raven je raven besednega razumevanja. Bralec na tej ravni pozna pomen posameznih besed, vendar ima težave pri njihovem povezovanju in posledično pri razumevanju pomena celotnega besedila. Za to raven so značilni odgovori na vprašanja, ki se nanašajo na posamezne podatke, termine ali dejstva.
Druga stopnja je interpretativno razumevanje oz. razumevanje s sklepanjem. Bralec na tej ravni razume bistvo besedila in prepozna povezanost med posameznimi deli besedila. To je sposoben razložiti in izluščiti poglede in stališča, omenjena v besedilu. Osredotoča se tudi na podrobnosti; na osnovi pridobljenih podatkov je sposoben sklepati in presojati. Prepozna sklepanje, ki je vključeno in jasno razvidno iz besedila (implicitno sklepanje). Prav tako informacije povezuje s predhodnim znanjem (elaborativno sklepanje), s pomočjo reduktivnega sklepanja pa je sposoben posplošiti in izbrati točno določene informacije. Zadnja vrsta sklepanja se povezuje že s tretjo, najvišjo ravnjo bralnega procesiranja, saj je naloga bralca, da vsebino uporabi in kritično ovrednoti (Pečjak, 1995).
Tretja stopnja je uporabno-kritično branje, kjer je v ospredju kritično vrednotenje in ustvarjalno razumevanje besedila. Na tej ravni je bralec sposoben besedilo iz ene oblike preoblikovati v drugo (npr. iz besedilne naloge oblikovati matematični račun) ter pojasniti ali razložiti metafore in simbole. Med branjem besedilo analizira in ugotavlja odnose med idejami, domnevami, ki jih prepozna. Sposoben je oceniti veljavnost izjav avtorja in argumentirati njegova stališča, ki jih je izpostavil v besedilu. Vsebino lahko poveže s svojimi izkušnjami in s prej pridobljenim znanjem. Besedilo lahko primerja s podobnimi vsebinami; pri podajanju odgovora na prebrano vključuje svoja čustva, razmišljanje, presojanje in stališča (Pečjak, 1995).
Kaj vse vpliva na to, kako dobro bralec razume prebrano?
V proces branja so vključene značilnosti bralca, značilnosti besedila in bralne aktivnosti, v katere se bralec vključuje pred, med in po branju.
Bralne aktivnosti
Bralne aktivnosti vključujejo prelet besedila, razumevanje naslova, napovedovanje vsebine, ustvarjanje pričakovanj. Aktivnosti med branjem se nanašajo na prepoznavanje besed, povezovanje idej med seboj, vrednotenje lastnega razumevanja. Po branju se lahko bralec vključuje v aktivnosti, kot so vrednotenje idej, odgovarjanje na vprašanja, povezana z vsebino, ali povzemanje (Snow, 2002).
Značilnosti bralca
Na bralno razumevanje vpliva bralec s svojimi lastnostmi. Učinkoviti bralci so tisti, ki so med branjem aktivni. Zavedajo se, zakaj berejo, imajo pričakovanja glede besedila, predstavljene ideje med branjem povezujejo med seboj in s predhodnim znanjem, pri razumevanju si pomagajo s predvidevanjem, tvorjenjem vprašanj in s slikovnimi predstavami (Košak Babuder, 2011). K bralnemu razumevanju doprinese bralčeva inteligentnost. Tisti z višjo splošno inteligentnostjo in boljšimi besednimi sposobnostmi bodo lažje razumeli prebrano. Med značilnosti bralca, ki vplivajo na bralno razumevanje, spada tudi bralna tehnika, saj se lahko bralec, ki bere avtomatizirano, bolj osredotoči na vsebino in razumevanje prebranega. Če bralec že pozna področje, na katerega se nanaša besedilo, bo lahko novo znanje dopolnjeval s svojim predhodnim znanjem, kar mu bo omogočalo, da lažje izlušči, kaj je bistvo besedila, informacije bolj razume, si jih bolj zapomni in v prihodnosti tudi z večjo verjetnostjo uporabi.
Ena od značilnosti bralca, ki vpliva na to, kako razumeva besedilo, je tudi namen branja. Posameznik lahko bere z namenom, da si krajša čas, spozna potek zgodbe, pridobi informacije, ki mu pomagajo pri reševanju nalog ali odgovarjanju na vprašanja. Glede na namen nato bralec usmerja pozornost na tiste dele besedila, ki se mu zdijo najbolj pomembni (npr. pri matematičnih besedilnih nalogah na številke in matematične operacije, pri branju knjig pa na zgodbo kot celoto) (Snow, 2002).
Značilnosti besedila
Na raven razumevanja vplivajo tudi dejavniki, ki izhajajo iz besedila. Sem uvrščamo slovnično in slogovno enostavnost. Bolj kot bo besedilo vključevalo dolge, kompleksne povedi, več miselnega napora bo moral bralec vložiti, da ga bo razumel. Če je besedilo napisano brez besednih ponovitev in dolgoveznosti, bo bralec iz njega lažje razbral bistvo. Pri temu mu pomaga tudi strukturiranost besedila (npr. odstavki, podčrtane besede) in ponazoritev napisanega s primeri (Pečjak, 1996).
Kako lahko izboljšamo bralno razumevanje?
Bralno razumevanje zahteva več različnih procesov, zato ga izboljšujemo s pomočjo usmerjenega poučevanja na področjih od prepoznavanja besed do razumevanja daljših besedil (Košak Babuder, 2011). K boljšemu razumevanju pripomore ustrezna tekočnost branja. To lahko spodbujamo na več načinov. Ena od aktivnosti je ponavljajoče branje, kjer otroci skupaj s starši isto besedilo preberejo dvakrat. Pri prvem branju vsako poved preberejo starši; nato isto poved preberejo še otrok. Ko mu to uspe brez napak, nadaljujejo z drugim branjem, kjer otrok in starši berejo sočasno; možne napake starši sproti popravljajo. Nadaljujejo lahko z novim besedilom tako, da ponovijo prvi in drugi korak aktivnosti. Zaključijo tako, da otrok poskuša besedilo prebrati sam; starši mu pri zapletih pomagajo in popravljajo možne napake (Košir, 2011).
K boljšemu razumevanju besedil pripomore tudi večji besedni zaklad. Več besed, kot bo otrok poznal, hitreje bo lahko bral in bolj natančno bo razumel besedilo. Razširjanje besednega zaklada lahko dosežemo z nalogami in aktivnostmi, ki spodbujajo, da besede sistematično uredi in uporablja. Besednjak se povečuje tudi ob tem, da otrok bere besedila, ki vključujejo veliko njemu nepoznanih besed (Košak Babudar, 2011). V pomoč so mu lahko tudi različne besedne igre, npr. dopolnjevanje besed, kjer je podan začetek, konec ali sredinski del besede, ki jo nato sam dopolni. Lahko se igra tudi tako, da v poved vstavlja manjkajoče izraze, ugiba ali dopolnjuje besede glede na njihov opis, išče rime, vsiljive besede ali rešuje uganke (Pečjak, 1996).
Bralec si pri razumevanju pomaga z različnimi bralnimi strategijami. Pred branjem si ogleda strukturo besedila, poudarjene besede, naslov in slikovno gradivo. Z njihovo pomočjo razmisli, o čem bo besedilo govorilo in kaj si želi izvedeti. O prebrani vsebini bralec za izboljšanje razumevanja ustvarja miselne vzorce; prebrano si poskuša vizualno predstavljati, se o njem sprašuje in ga povzema (Pressley, 2005, v Košak Babuder, 2011). Otrok se kot bralec v teh strategijah uri postopoma, dokler ne postane pri njihovi uporabi samostojen. Poleg teh strategij je pomembno tudi, da zna presoditi, kdaj prebranega ni razumel in se nato odločiti, da besedilo ponovno prebere ali poišče pomoč (Košak Babuder, 2011).
Zaključek
Besedila beremo, da pridobimo nam pomembne informacije. Tako je pomembno, da prebrano dobro razumemo. Od stopnje bralnega razumevanja je odvisno, do kakšne mere bomo pridobljene informacije lahko uporabili – ali bomo lahko zgolj ponovili posamezne besede ali bomo lahko besedilo ovrednotili in podali svoje mnenje o vsebini. Na to, kako bomo besedilo razumeli, vplivajo značilnosti bralca in njegove aktivnosti med branjem ter značilnosti besedila. Pomembno je, da spodbujamo značilnosti bralca, npr. besedni zaklad ali tekočnost branja, kot tudi da izberemo primerno zahtevnost besedil. Ta bralcu ne smejo biti pretežka, saj jih sicer ne bo razumel, in hkrati ne prelahka, saj ne bo pridobil novega znanja in ga bo branje dolgočasilo.
Povzeto po:
Košak Babuder, M. (2011). Razvijanje bralnega razumevanja – strategije in pomoč. V M. Košak Babuder in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami – pomoč in podpora (str. 87 – 104). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Košir, J. (2011). Razvijanje tekočnosti branja. V M. Košak Babuder in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami – pomoč in podpora (str. 75 – 86). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Pečjak, S. (1995). Ravni razumevanja in strategije branja. Priročnik za učitelje na razredni in predmetni stopnji osnovne šole. Trzin: Založba Different.
Pečjak, S. (1996). Kako do boljšega branja. tehnike in metode za izboljšanje bralne učinkovitosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Pečjak, S. (2010). Psihološki vidiki bralne pismenosti: od teorije k praksi. Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Snow, C. E. (2002). Reading for understanding: toward a research and development program in reading comprehension. Santa Monica: RAND. Pridobljeno s https://www.rand.org/content/dam/rand/pubs/monograph_reports/2005/MR1465.pdf
Snowling, M., Cain, K., Nation, K. in Oakhill, J. (2009). Reading comprehension: nature, assessment and teaching. York: Centre for Reading and Language. Economic and social research council (ESRC). Pridobljeno s https://eprints.lancs.ac.uk/id/eprint/50134/1/ESRCcomprehensionbooklet.pdf
Avtor
Taja Vidonja je po izobrazbi diplomirana psihologinja in študentka magistrskega študija psihologije na FF Univerze v Ljubljani. Najbolj jo zanimajo področja psihološke diagnostike, svetovanja in kognitivne psihologije. V okviru študija svoj čas nameni tudi raziskovanju navidezne resničnosti.