Helikopterski starši: Kdaj zaščitniško vedenje postane pretirano in škoduje otroku?

Kdo so helikopterski starši?

Gre za poimenovanje staršev, katerih osnovni namen je zaščititi otroka pred vsemi obveznostmi, trudom in neuspehi. Z načrtovanjem aktivnosti v njegovem življenju si prizadevajo prispevati k njegovi uspešnosti. Helikopterski starši kot helikopter lebdijo nad vsemi aspekti otrokovega življenja in od njega po eni strani veliko pričakujejo, po drugi strani pa obveznosti (predvsem šolske) opravljajo namesto njega.

Postmoderna družina

V zadnjih desetletjih se je pojem »klasične strukture družine« spremenil - ne obstaja več enotna prevladujoča oblika družine. Število razvez se povečuje, eden ali oba starša začneta sobivati z novim partnerjem, več pa je tudi staršev, ki sami vzgajajo otroka. Življenjski poteki se spreminjajo – otroci dalj časa živijo pri starših, več je nezakonskih otrok in ponovnih porok. Pri ženskah se pojavlja tudi odlašanje z materinstvom, kjer gre večinoma za spreminjanje prioritet in večanjem želja po šolanju, zaposlitveni karieri in osebnostnem razvoju (Švab, 2001).

Očetje se vse bolj zavedajo pomembnosti svoje vloge pri vzgoji otroka, kjer vse bolj aktivno sodelujejo. Z otroki vzpostavljajo tudi tesnejši stik, kot so ga imeli sami z očetom. Gre za fenomen »novega oz. aktivnega očeta«, ki je zaposlen in skrbi za otroke. Nekatere raziskave o pojavu novega očetovstva kažejo, da se ženske v povprečju celo manj ukvarjajo z otroki kot moški, ki poleg igre z otroki opravljajo tudi gospodinjska opravila. Na takšno porazdelitev obveznosti vplivajo številni dejavniki, kot so položaj na delovnem mestu, fleksibilnost delovnika in količina prostega časa (Rener, Švab, Žakelj in Humer, 2006).

Družinska hierarhija se je torej spremenila; vlogi matere in očeta sta se začeli izenačevati. Posledično so se spremenili tudi odnosi med starši in otroki, ki so se demokratizirali in postali bolj odprti, odkriti in prijateljski. Starši skušajo v ospredje postavljati enakost v odnosu, medsebojno spoštovanje, dogovarjanje in odločanje ter pogajanje skozi komuniciranje. Gre za pozitivno idejo, ki je nekateri žal ne uspejo udejanjati na ustrezen način. Otroci imajo ponekod prevelik manevrski prostor pri pogajanju s starši tako pri pomembnih kot tudi pri manj pomembnih odločitvah (Rener, Švab, Žakelj in Humer, 2006).

Navidezno demokratičen odnos

Kljub temu, da odnosi med starši in otroci postajajo vse bolj sproščeni, gre v določenih primerih le za navidezno zaupanje; primer tega je tudi helikoptersko starševstvo. Starši v tem primeru uporabljajo prikrite oblike nadzora, s katerimi ohranjajo svojo avtoriteto. Kuhar (2010) opominja, da za na videz odprto komunikacijo lahko skriva poudarjen nadzor.

Kot primer lahko vzamemo petnajstletnega Blaža. Starši mu dovolijo popoldansko druženje s prijatelji, vendar predhodno natančno poizvedujejo, kam bodo šli in koliko časa bodo tam, uredijo prevoz, pokličejo starše ostalih prijateljev, opremijo ga s številnimi napotki, ga kličejo po telefonu in preverjajo, kako se ima ipd. Gre torej za iluzijo avtonomije otroka, ki je v resnici prikrito nadzorovan. Ne gre za način, s katerim bi starši gradili zaupanje z otrokom in ga učili samostojnosti, temveč za način, s katerim posredno uveljavljajo svojo potrebo po nadzoru.

Helikopterski starši - vzroki za nastanek

Lahko bi dejali, da imajo vsi starši dobre namene. Želijo si srečnega, samostojnega, uspešnega in preudarnega otroka, vsakemu pa se lahko zgodi, da na poti do uresničitve tega cilja nekoliko zaide. Razlogi za to so različni, Kastelic (2020) pa navaja nekaj najpogostejših:

➜ Strah pred posledicami oz. neuspehom otroka: Nekaterim staršem se zdijo določeni neuspehi otroka nesprejemljivi in jih zato želijo na vsak način preprečiti s svojim posredovanjem. Najpogosteje si prizadevajo preprečiti slabe šolske ocene, lahko pa tudi to, da otrok ne bi bil izbran v določeno športno ekipo ipd. Otroci jih običajno doživljajo kot takšne, ki se »pretirano vmešavajo«, običajno z vzbujanjem občutkov krivde, izkazovanjem razočaranja in priganjanjem v trdo delo.

➜ Nekateri starši ob misli na prihodnost poudarjeno tesnobni. Na svet gledajo zelo črnogledo in si zamišljajo vse potencialne nevarnosti, ki pretijo na otroke. Kaos, brezposelnost, slabe gospodarske napovedi, nesreče in novodobne bolezni v starših vzbujajo željo po zaščiti in obvarovanju otroka. S kontroliranjem in nadzorom nad njim ga skušajo obvarovati pred trpljenjem in razočaranji, ki jih obeta ta svet.

➜ Pretirana kompenzacija zaradi nesrečnega otroštva: Tisti starši, ki so bili kot otroci zanemarjeni, neljubljeni, zasmehovani ali prezrti, utegnejo biti do svojih otrok pretirano ljubeči, pozorni, zaščitniški. Želijo jim nuditi vse, česar sami niso bili deležni in po čemer so hrepeneli kot otroci.

➜ Pritisk drugih staršev: V ozadju se skriva strah pred tem, da bi drugi nanje gledali kot na slabe starše.

➜ Sprememba v življenjskem slogu družine: Običajno sta dandanes zaposlena oba starša, ki jima zaradi napornega delovnika in velike količine domačih opravil lahko primanjkuje časa za otroka. Zaradi slabe vesti se ga utegneta začeti čezmerno nadzorovati, zaradi česar imata občutek, da se mu posvečata in ga poznata.

➜ Na starše lahko negativno vplivajo nasprotujoči si nasveti glede vzgoje: Na spletu je objavljene vse več nestrokovne literature, ki starše usmerja pri njihovi vzgoji. Težava je, da starši zaradi različnih virov informacij lahko postanejo negotovi in zmedeni. Postanejo žrtve izpostavljenosti prevelikemu viru med seboj nasprotujočih si informacij in nimajo jasnih smernic o tem, kaj je ustrezna vzgoje, zato se poslužujejo različnih pristopov in iščejo ravnovesje med avtoritarnostjo in permisivnostjo.

Tipične značilnosti helikopterskih staršev:

✗ so pretirano zaščitniški, posebno na šolskem področju, zaradi česar imajo pogosto konflikte z učitelji; izražajo nezadovoljstvo glede prevelikega obsega snovi, slabih ocen in preobsežnih domačih nalog (Rener, 2016)

✗ okuženi so z vzgojo in prebirajo obsežne kupe literature, ki opisujejo različne vzgojne teorije; želijo odkriti »pravilno vzgojo«, ki naj bi ustvarila pridne, popolne in srečne otroke (Rener, 2016)

✗ so zahtevni do otrok, od njih pričakujejo velike uspehe in najboljše ocene, pri čemer bi naloge in obveznosti najraje opravili namesto njih (Rener, 2016)

✗ kljub pretirani zahtevnosti otroku skušajo dati vse in še več in so tako hkrati pogosto preveč popustljivi (Rener, 2016)

✗ poistovetijo se z otroki in pozabijo na svoje življenje; ves čas govorijo le o otroku, pri čemer se nagibajo k uporabi stavkov v dvojini ali množini (npr. »V šoli nam gre odlično«).

✗ poznajo vsako podrobnost otrokovih aktivnosti in obveznosti, shranjene imajo kontakte vseh ljudi, s katerimi so njihovi otroci v stiku

✗ nagibajo se k pretirani organiziranosti v družini, ki običajno deluje tako, da ima skrbno načrtovan urnik in dneve preživlja od aktivnosti do aktivnosti, pri čimer se morajo vsi držati striktno določenih pravil

✗ skušajo čim bolj zapolniti otrokov prosti čas, skrbno načrtovan urnik pa je lahko zelo podoben urniku odraslega (Boljka, 2016).

Posledice helikopterskega starševstva v šoli

Ena izmed najbolj vidnih posledic je neustrezno vedenje otroka, žrtev katerega so najpogosteje učitelji in ostali šolski delavci. Pri njih opažamo pasivnost, nesamostojnost in kratkotrajno pozornost. Ker so navajeni, da starši opravljajo delo namesto njih, so pri nalogah, ki zahtevajo samostojno delo, pogosto neuspešni. Stopnja njihove motivacije je nizka in težko je pritegniti njihovo pozornost. Za učitelje takšni otroci predstavljajo velik napor, saj se na nalogo, ki zahteva več napora, odzovejo na neustrezne načine (s pritoževanjem, odgovarjanjem, ignoriranjem, agresivnim vedenjem). Vodopiver Kolar (2008) opozarja, da so ti otroci navajani na takojšnjo zadovoljitev svojih potreb, zato slabo prenašajo napore  in se nanje neprimerno odzivajo. Poleg tega zaradi neustreznega vzgojnega stila niso vajeni avtoritete in spoštovanja do starejših, zato se dogovorjenih pravil ne držijo, v primeru grožnje s kaznijo pa se sklicujejo na pravice in zahtevajo svoje starše.

Otrokov odnos do staršev in helikoptersko starševstvo

Helikoptersko starševstvo je lahko za odnos med staršem in otrokom v poznejšem življenju škodljivo (Medicina danes, 2015). To je dokazala raziskava Univerze v Misuriju, v okviru katere so pregledali vedenjske vzorce dva tisoč mam in njihovih dvoletnih otrok ter njihov odnos preverili čez približno osem let (First 5 LA, b.d.). Ugotovili so, da so mame, ki so svojim dvoletnikom pustile več zdrave samostojnosti, pozneje v življenju s svojimi otroki razvile boljše odnose. Za otrokov razvoj je ključnega pomena, da imajo občutek samostojnosti in vpliva na dogajanje okoli sebe. Pomembno je tudi, da se jim omogočajo napake. Dr. Ispa z Univerze v Misuriju zatrjuje, da je spoštovanje avtonomije pomembno, ne le za otrokovo osebno rast, temveč tudi za ustvarjanje pozitivnega odnosa med otrokom in staršem.

Vplivi helikopterskega starševstva na izgradnjo otrokove osebnosti

Helikopterski starši svojega otroka idealizirajo. Težava je v tem, da noben otrok ne more biti popoln; gre torej  za iluzijo popolnosti. Otroci se tako znajdejo na razpotju med svojim dejanskim jazom in idealnim jazom, zaradi česar so izgubljeni pri iskanju identitete. Ne znajo razlikovati med seboj in iluzijo staršev, zaradi pritiska pa se počutijo nemočne in izgubljene, čeprav lahko delujejo samozavestni in odločni. Zaradi vplivnih staršev ter svoje lastne potrebe po dokazovanju in občudovanju imajo lahko zelo veliko prijateljskih vezi, namenjenih dokazovanju in samopromociji. Gre torej za lažne prijatelje, s katerimi ne vzpostavljajo globljega stika, posledično pa se njihovi občutki osamljenosti sčasoma stopnjujejo. Odrasli, ki v otroštvu ni imel postavljenih meja in so ga starši prekomerno »zavijali v vato«, je običajno poudarjeno individualističen, nestrpen in hedonistično usmerjen (Vodopivec Kolar, 2008).

Kaj lahko storimo, da se izognemo helikopterski vzgoji?

Zagotovo je pomembno, da otroku postavimo meje in se jih dosledno držimo. Neprimernemu vedenju mora slediti določena posledica. Ta nikakor ne sme biti osebna - vedno kaznujemo dejanje in ne otroka. Primerne oblike kazni so lahko grajanje vedenja (»To kar počneš, je nesprejemljivo«), obremenilne kazni (npr. če otrok v jezi razbije krožnik, mora nekaj dni pomivati posodo), odtegovanje materialnih dobrin (računalnik, mobilni telefon, televizija) ali poravnava povzročene škode. Kazni, ki niso nikoli sprejemljive in so neučinkovite, so grajanje osebnosti, posmehovanje, zaničevanje, poniževanje, molk, odtegovanje ljubezni in pozornosti ter fizično kaznovanje.

Otrok mora imeti določene zadolžitve, preko katerih razvija samostojnost. Nikoli ni prepozno – lahko mu zadamo nalogo, da pomije posodo po kosilu, pomaga pri čiščenju hiše ali na vrtu. Dela ne opravljamo namesto njega in mu pomagamo le, če našo pomoč zares potrebuje. Pomembno je, da ima določene dolžnosti, ki se jih zaveda in jih mora upoštevati. Otrok zmore veliko več, kot si morda predstavljamo, zato ga ne smemo prikrajšati za izkušnje samostojnosti.

Izogibamo se manipulaciji v vzgoji. Le-ta je po definiciji vsako vodenje vzgojitelja k cilju, ki vzgajanemu ni jasen. Gre za oblike discipliniranja z dajanjem/jemanjem ljubezni in pozornosti, vsiljevanjem lastnih vrednost brez argumentov in predstavljanje svojih prepričanj kot edine sprejemljive oblike mišljenja. Otroka moramo usmerjati k razvoju kritičnega mišljenja in priznati, ko se motimo.

Otroci zmorejo veliko, znajo se postaviti zase in se braniti, zato se ne smemo neutemeljeno bati. Če otroke prikrajšate izkušenj zaradi tega, ker vas je strah, da se jim bo kaj zgodilo, s tem škodite njihovemu zdravemu poteku razvoja in lahko negativno vplivate na njihovo samopodobo. Vsaka rana se zaceli; poškodbe so običajen del otroštva. Če otrok misli, da zmore, verjetno res zmore, če pa se precenjuje, ga bodo izkušnje naučile drugačnega ravnanja. Zapomnite si: Otrok se veliko več nauči iz lastnih napak kot od vašega strahu pred napako. (Opomba: Pri tem, koliko samostojnosti otroku dopuščamo, seveda upoštevamo njegovo starost in razvojno stopnjo ter zdrav razum.)

Vsak otrok je nekaj posebnega in temu se moramo prilagoditi. Prebiranje na tisoče knjig o vzgoji je lahko škodljivo. Zavedati se moramo, da ni enega samega pravilnega načina vzgajanja. Za helikopterskim starševstvom se pogosto skriva strah pred neuspehom v vlogi starša. Pomembno je, da prepoznavamo in se zavedamo svojih napak ter jih sprejmemo. Napake so neizogiben del vzgoje in življenja, iz njih pa se učimo le, če se jih zavedamo in si jih priznamo.

Povzeto po:

Boljka,  U. (2016). Položaj otrok v Sloveniji danes: situacijska analiza. Otroci v sodobni družbi. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. Dostopno na spletni strani: https://www.irssv.si/upload2/PolozajOtrokVSloveniji.pdf

First 5 LA. (b.d.). CHILD DEVELOPMENT 101 - Note To Moms: Don’t Hover Over Kids During Playtime. Dostopno na spletni strani: https://www.first5la.org/parenting/articles/child-development-101-note-to-moms-dont-hover-over-kids-during-playtime/

Kastelic, P. (2020). Pasti starševstva. Priloga revije Zmajček,  št. 5, letnik 26.

Kuhar, M. (2010). Fluidna avtoriteta – Kvalitativna raziskava manifestacij starševske avtoritete v Sloveniji. Psihološka obzorja, 19(1), 5-24.

Medicina danes. (2015). Helikopterski starši tvegajo slab odnos z otroki. Dostopno na spletni strani: https://medicina.finance.si/8818008/Helikopterski-starsi-tvegajo-slab-odnos-z-otroki

Rener, T., Švab, A., Žakelj, T. in Humer, Ž. (2006). Analiza očetovstva ter predlogi za izboljšave družinske politike na področju usklajevanja dela in družine. Zaključno poročilo (CRP). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Vodopiver Kolar, K. (2008). Education in the narcissistic society: an analysis of the situation in some selected Slovenian primary schools. Anthropological notebooks, 14(1), 103-117.