Komunikacijski stili: kako otroka naučiti vzpostaviti ustrezno komunikacijo?
Poznamo štiri temeljne komunikacijske stile: agresivni, pasivni, pasivno-agresivni in asertivni. Otroka lahko naučimo ustrezne komunikacije le, če jo tudi sami uporabljamo. Od otroka, nad katerim stalno povzdigujemo glas, ne moremo pričakovati vljudnega, asertivnega vedenja. Kot primer lahko vzamemo očeta, ki od najstnika Simona pričakuje, da pospravi posodo po kosilu, medtem ko sam pije kavo.
Reakcija agresivnega očeta
»Simon, takoj pospravi posodo. Brez ugovarjanja!« Ali nekoliko drugače: »Simon, nikoli ne pospraviš posode po kosilu. Ne bodi tako sebičen!« Oče s tem Simonu sporoča, da je zmagovalec in ima pravice, ki jih on nima. S takšnim načinom komunikacije otroka ne uči ustreznega vedenja in obstaja velika verjetnost, da bo Simon imel takšen odnos do drugih in ne bo spoštoval očeta.
Reakcija pasivnega očeta
»Simon, bi mogoče želel pomiti posodo po kosilu?« Simon odkima. Oče nemočno reče: »V redu, kakor želiš.« Simon se pritoži, zakaj mu oče ves čas ukazuje. Oče se mu opraviči. Starši otrokom predstavljajo dober ali slab model. V tem primeru se oče ni postavil zase in je raje delo opravil sam, namesto da bi »obremenjeval« sina. Simon se na takšen način ne bo naučil postaviti zase.
Reakcija pasivno-agresivnega očeta
Oče zdolgočaseno in vzvišeno reče: »Simon, boš pomil posodo po kosilu?« Simon ga zavrne. Oče nejevoljno mrmra, da je Simon nevzgojen in nepripravljen pomagati. Nato neprijazno in prisiljeno brezbrižno reče: »Prav, saj je brez zveze, da te sploh vprašam.« Otroci potrebujejo določeno mero discipline – Simon se bo težko prilagajal v družbi in šolskem okolju, saj bo neprestano pričakoval, da bodo delo namesto njega opravili drugi.
Reakcija asertivnega očeta
Oče uvidevno reče Simonu: »Simon, želel bi, da pospraviš posodo po kosilu.« Simon ga zavrne, oče pa nadaljuje: »Danes sem imel zelo veliko dela; če boš pospravil posodo, mi boš zelo pomagal. Kaj praviš, da jo ti pomiješ, jaz pa jo nato pobrišem do suhega?« S tem oče sporoči sinu, da sta oba enakovredna. Z jasno in odkrito komunikacijo je oče sinu pozitiven vzor komunikacije. Skupaj sta prišla do kompromisa in oba sta zadovoljna.
Otroci pogosto potrebujejo konkretna navodila, kako se vesti v določenih družbenih situacijah (npr. morda jim je potrebno povedati, da odzdravimo, ko nas nekdo pozdravi). Potrebujejo veliko socialnih priložnosti, da razvijejo socialne veščine (več o razvoju socialnih veščin si lahko preberete tudi TUKAJ). Bolj sramežljivi ali agresivni otroci imajo manj priložnosti za takšno učenje, zaradi česar so njihovi primanjkljaji on odsotnosti ustreznih intervencij sčasoma vedno večji.
Odrasli lahko pomagamo otrokom, da se naučijo povezovati svoje vedenje s socialnimi posledicami. Pomagamo jim lahko z vprašanji, kot je: »Kako se je počutil otrok, ki si ga udaril?«
Zakaj in kako otroka naučiti reči "ne"?
Nekateri otroci se ne zmorejo postaviti sošolcem po robu in posledično naredijo stvari, ki si jih morda ne želijo. Po McGrath in Francey (1996) reči »ne« vključuje: samozavestno in hkrati nenasilno govorico, prijaznost in odločnost, da te ne pregovorijo. Pomembno je, da otroka naučimo, naj bo miren, a obenem odločen. Odgovori lahko: »Ne, tega ne bom storil, saj imam drugačne načrte.« ali »Ne, sicer hvala, a to me ne zanima.«
Z otrokom lahko to veščino vadimo v konkretni situaciji; lahko si pomagamo tudi z igro vlog, »govorečo« lutko in podobno. V življenjskih razmerah je sicer nekoliko težje načrtovati takšno situacijo, zato moramo biti pozorni opazovalci in otroka pohvaliti, ko je odločen in se postavi zase.
Konflikt in temeljni vzroki zanj
Iršič (2004) pojmuje konflikt v medosebnih odnosih kot »stanje, ko dva ali več posameznikov znotraj določene skupine ali odnosa oz. na določenem področju ne (so)delujejo optimalno zaradi njihove (delne) neusklajenosti.« Za otroka je pomembno, da se v primeru konflikta zmore ustrezno odzvati, za kar je potrebno bolj ali manj sistematično poučevanje.
Kadar se lotimo reševanja konflikta, moramo najprej raziskati, zakaj je do konflikta prišlo. Preko pogovora pričnemo iskati informacije o vzrokih, ki so posameznike pripeljali do konfliktne situacije. Vedno gre za določeno neusklajenost, npr. informacij, znanja, stališč, čustev, socialnih vlog, odgovornosti idr. (Iršič, 2004).
Upoštevati moramo, da se ljudje pri konfliktih pogosto prestrašimo nevarnosti, da nas bodo drugi prizadeli, da bomo užalili druge oz. uničili odnos z njimi. Vse to nas pogosto omejuje in odvrača od reševanja konfliktov. Če hočemo kot starši z otroki živeti mirno, strpno in zadovoljno življenje, se moramo naučiti obvladovati konflikte. Najprej se moramo tega naučiti odrasli, ki s svojim znanjem vodimo in usmerjamo otroke. Za reševanje konfliktov so nujno potrebne ustrezne komunikacijske veščine, spoštovanje, poslušanje in pogovarjanje (Cimerman Petrovič, Dolamič, Kociper in Novak, 2007).
Reševanje konflikta
Iršič (2004) definira obvladovanje konflikta kot »ponovno vzpostavljanje nadzora nad dogajanjem in izbiro primernega odziva v določeni konfliktni situaciji«.
Če se v konfliktu znajdemo odrasli z otrokom, je zelo pomembna naša reakcija. Med neustrezne odzive sodijo prevlada (vztrajanje pri svojem, želja zmagati) in umik (pretvarjanje, da problema ni) ter izglajevanje (podrejanje otrokovim potrebam, ugajanje njegovim interesom). Ustrezno reagiramo na konflikt, če skušamo najti optimalno rešitev in se odločimo za kompromis, v katerem so zadovoljene potrebe obeh (Cimerman Petrovič idr., 2007).
Brajša (1993) navaja nekaj nasvetov za uspešno obvladovanje konfliktov:
➜ aktivno poslušanje
➜ kongruentalna sporočila (pomembni so tako drugi kot jaz)
➜ spoštovanje tujih potreb
➜ zaupanje
➜ sprejemanje novega
➜ vztrajnost in odločnost
➜ izogibanje ravnanju zmaga-poraz (prevlada)
➜ »jaz sporočila« (kaj želiš, kako se ob tem počutiš).
Reševanje problemov
Za odpornost otroka je ključnega pomena zmogljivost reševanja problemov. Zmogljivost za učinkovito soočanje s stisko je odvisna od tega, koliko ima posameznik dostopa do različnih strategij za reševanje težav. Reševanje problema je po Noonan in Gaumer (2014) mogoče razdeliti v štiri korake:
- Opredelitev problema; ta korak je sicer očiten, vendar je včasih prepoznavanje problema zahtevno. Ko je problem jasno opredeljen, smo že na polovici poti njegovega reševanja
- Priprava rešitev - več kreativnih rešitev, »brain storming«
- Ocena možnih rešitev, odločanje za najboljši potek reševanja in akcija
- Ovrednotenje rezultatov (če se težave ne odpravijo, se ponovi 2. korak).
Pomembno je, da otroka spoštujemo in mu zaupamo. Upoštevati moramo, da nas otrok opazuje in posredno tudi posnema, zato se moramo potruditi, da mu predstavljamo čim bolj pozitiven model.
Povzeto po:
Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. GLOTTA Nova.
Cimerman Petrovič, P., Dolamič, Z., Kociper, A. in Novak, N. (2007). Od "prepira" k strpnosti: Priročnik za razvijanje socialnih in komunikacijskih veščin. DIGItisk Ptuj.
Iršič, M. (2004). Reševanje problemov namesto konfliktov. Zavod RS za šolstvo.
McGrath, H. in Francey, S. (1996). Prijazni razredi: Učenje socialnih veščin in samozaupanja v razredu. Narodna in univerzitetna knjižnica.
Noonan, P. in Gaumer, E. A. (2014). The skills that matter. Teaching interpersonal and intrapersonal competences in any classroom. Resiliency Resource Centre, Mental health Foundation of Australia. Dostopno TUKAJ.
Avtor
Bernarda Budič je študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike na Univerzi v Ljubljani, v Centru Motus pa deluje kot prostovoljka. Ob študiju se ukvarja z varstvom otrok in učno pomočjo šolarjem s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ima tudi izkušnje pri delu z osebami z motnjo v duševnemu razvoju, ki si jih je nabrala v bivalni enoti Varstveno delovnega centra Krško-Leskovec. Ima veliko veselje do dela tako z otroki kot z odraslimi in ima opravljen tečaj sočutnega varstva. Z željo po novih izzivih rada pridobiva nove izkušnje na vseh področjih pomoči sočloveku.