Kaj so socialne veščine?
Socialnim veščinam bi lahko rekli tudi »življenjske veščine«. Gre namreč za veščine, ki jih razumemo v kontekstu vsakodnevne interakcije med posameznikom in okolico. Z njimi posameznik uresničuje oz. zadovoljuje svoje potrebe v socialnem okolju (Collins, 1992). Pri otrocih stopnja razvitosti socialnih veščin vpliva na vrstniško sprejetost in priljubljenost. Po sodobnih opredelitvah (Rozman, 2006) gre za veščine, ki so nujno potrebne za kakovostno sobivanje in so mnogo več kot le komunikacijske spretnosti, saj vključujejo doživljanje sveta in drugih ljudi ter sisteme prepričanj, vrednot in stališč (Ule, 2004).
Katera vedenja in spretnosti so socialne veščine?
Socialne veščine zajemajo veliko vidikov posameznikovega funkcioniranja. Otroški psiholog Lawrence Shapiro (2004) je identificiral kar dvajset različnih socialnih veščin, od enostavnejših do tistih, ki so bolj kompleksne narave. Med njimi so sledeče: empatija in pripravljenost pomagati, komunikacija in obvladovanje čustev, odločnost in odločanje, pozitivno mišljenje, optimizem, samozavedanje, vljudna interakcija in komunikacija, spoštovanje ter vzpostavljanje prijateljstev.
Empatija in pripravljenost pomagati
Empatija in pripravljenost pomagati sta notranji nagnjenji, ki zajemata sposobnost zavedanja čustev in občutkov drugih ljudi. Empatija predstavlja temelj za razvoj čustvene inteligentnosti in je nekakšen most med posameznikom in drugimi. V zadnjih letih znanstveniki odkrivajo, da so že zelo majhni otroci sposobni empatičnega delovanja. Kadar človek s pomočjo empatije začuti bolečino in stisko drugega, je praviloma vedno pripravljen pomagati. Potrebno je vedeti, da sta ti dve sposobnosti v otroku prisotni kot potenciala. Če ne spodbujamo njunega razvoja in ju ne negujemo, ju otroci ne bodo razvili (De Laat, 2017).
Spodbujanje razvoja empatije
Empatija se ne razvije avtomatično; ob rojstvu imamo sicer kapaciteto za empatijo, za njen razvoj pa potrebujemo izkušnje. Empatija vsebuje emocionalno in kognitivno komponento. Najprej se razvije emocionalna komponenta, saj že dojenčki zrcalijo čustvena stanja in izraze drugih okrog sebe. Dojenčki, stari osem do deset mesecev, že kažejo tudi znake empatije. Zgodnja povezanost dojenčkov in njihovih staršev je pri tem bistvenega pomena, saj otrok s pozitivnim odnosom do staršev razvije asociacijo med pozitivno človeško interakcijo in občutkoma umirjenosti ter varnosti. Dojenčki, ki se počutijo varne in ljubljene, bodo kasneje občutljivejši do čustvenega doživljanja drugih. Navezanost med dojenčkom in starši je tako temelj za razvoj empatije kasneje v življenju (Kastelic, 2018).
Da se lahko empatija v otroku razvije, mora biti že v prvem letu odnos med mamo in otrokom takšen, da to omogoča – sprva simbiotičen, negovalen, ljubeč, prilagojen dojenčkovim potrebam. Otrokov svet se potem počasi širi na ostale člane družine, v odnose z drugimi otroki, vzgojitelji, učitelji (Kastelic, 2018).
Pomembno je, da je naš odnos do otroka v osnovi ljubeč, empatičen in topel. To ne pomeni, da nikoli nismo jezni, ne kaznujemo in ne kritiziramo, temveč le, da ta vedenja ne predstavljajo temelja v našem odnosu, temveč zgolj posamezne neizbežne trenutke v vzgoji. Otroci nas namreč dobro opazujejo in kasneje tudi posnemajo naše odnose in vedenja do drugih ljudi. Njihove izkušnje naših reakcij vplivajo na to, kakšen odnos bodo razvili sami (Kastelic, 2018).
Ko z otroki govorimo o čustvih, povezujmo ta čustva z vedenjem, da bodo lažje razumeli vzrok in posledico. Za spodbujanje razvoja empatije je lahko zelo koristno branje pravljic, kjer se otroci lahko poistovetijo z junaki. Otroka med branjem spodbujamo, da razmišlja o tem, kako se junak počuti, o čem razmišlja - in ugiba, kaj bo storil. Junakovo zgodbo lahko povežemo z otrokovimi izkušnjami. Prav tako je smotrno, da smo tudi sami pristni in odprti glede naših čustev. Pomembno je, da otroku damo vedeti, da smo razburjeni zaradi dogodka v službi ali da imamo slab dan in da odkrito spregovorimo o svojih čustvih.
Nekje med šestim in sedmim letom se pojavi še kognitivna komponenta empatije, ki začne dopolnjevati emocionalno komponento. V predšolskem obdobju se otroci vse bolj zavedajo, da imajo različni ljudje različne poglede, doživljanja in čustva v določenih situacijah (pomembno vlogo pri tem imajo tudi zrcalni nevroni, o katerih si lahko več preberete TUKAJ) . Ob vstopu v šolo so že zmožni dojeti neko čustveno situacijo s perspektive drugega in lahko tudi že ponujajo rešitve, kako bi pomagali nekomu v stiski. Otroci z razvojem postanejo vse bolj uspešni pri uravnavanju lastnih stisk in so se zmožni vživeti v izkušnjo drugega. S tem se postavijo temelji za celovita etična in moralna vprašanja, s katerimi se srečujejo mladostniki (Kastelic, 2018).
Komunikacija in obvladovanje čustev
Komunikacija in obvladovanje čustev sta zelo pomembni socialni vrlini in podlaga za razvoj skoraj vseh socialnih veščin. Otrok se mora najprej svojih čustev zavedati – le to se lahko razvije šele, ko so razvite nekatere kognitivne sposobnosti, predvsem sposobnost natančnega opazovanja. Da se otrok lahko zaveda svojih čustev, jih mora najprej v sebi zavestno zaznati. To pa stori tako, da opazuje, kaj se v njegovi notranjosti sploh dogaja. Otroku lahko pri temu pomagamo s pogovori in vprašanji. Če to postane stalna praksa, bo otrok počasi, a vztrajno razvijal sposobnost samostojnega zaznavanja in zavedanja lastnih čustev. Če od otroka prehitro in prezgodaj zahtevamo, da obvladuje svoja čustva, npr. ob izbruhu trme, ko tega razvojno še ni zmožen, bo svoja čustva enostavno zatrl, kar dolgoročno lahko škoduje njegovemu zdravju (De Laat, 2017).
Odločnost in odločanje
Odločnost in odločanje sta veščini, ki sta odvisni od otrokovega temperamenta in značaja. Nekateri otroci so po naravi bolj odločni, hitreje vzpostavljajo stike, se lažje izražajo, pogosteje postavljajo vprašanja, se odločneje postavijo zase itd. Odločanje se razvije razmeroma pozno, saj se otrok zares odloča šele takrat, ko se svojih čustev zaveda in jih obvladuje, ima razvito svojo individualnost, prepričanja in preference (De Laat, 2017). Otroci, ki so po naravi bolj zadržani, se lahko znajdejo v situaciji, v kateri jih njihova zadržanost pomembno ovira pri učenju in vključevanju v socialne odnose (npr. ne upajo vprašati, ne upajo k nekomu pristopiti). Te otroke je potrebno še posebej spodbujati pri razvijanju odločnosti in zaupanja vase, predvsem pa je pomembno, da jih sprejmemo takšne, kakršni so.
Pozitivno mišljenje
Pozitivnega mišljenja se je mogoče naučiti in ga z vajo še izboljšati (Tratnik, 2015):
➜ Pohvalimo otrokov trud in ne rezultata. Če otroku, ki dobi dobro oceno, rečemo »Bravo, kako si pameten«, bo v primeru, da bo dobil slabo oceno, najprej pomislil na to, da je neumen. Namesto tega mu lahko rečemo: »Potrudil si se. Vem, da naloga ni bila lahka.«
➜ Otroku moramo biti dober zgled – napake so del vzgoje in nima smisla, da bi zaradi njih imeli občutke krivde.
➜ Otroku lahko pomagamo premagati težave tako, da mu pokažemo, da razumemo njegov strah. Ko otrok doživi neuspeh, so besede, kot so »Tega ne znaš.« ali »To področje ti ne leži.« popolnoma odveč. Rečemo mu lahko, da so nekateri izzivi, kot je ta, še posebej zahtevni in da se moramo takrat še bolj potruditi. Na takšen način bo otrok dobil občutek, da se vlaganje dodatnega truda izplača.
➜ Razvijati moramo otrokovo domišljijo. O njegovi prihodnosti se lahko pogovarjamo brez zadržkov. Ne gre za iskanje realnih ciljev, temveč za sanjarjenje, ki je pravzaprav razvijanje optimizma. Če otrok trdi, da bi rad v prihodnosti postal pilot, ga moramo pri tem spodbujati in ne racionalizirati njegove odločitve v smislu, koliko šolanja je za to potrebno in kako malo ljudem to uspe.
➜ Otroku smo dolžni pomagati začutiti uspeh, in sicer tako, da mu pri doseganju ciljev pomagamo le takrat, ko pomoč zares potrebuje. Pretirano zaščitništvo lahko pri otroku vzbudi občutke nezaupanja vase.
Optimizem
Noonan in Gaumer (2014) optimizem opredeljujeta kot spretnost, ki spodbuja pozitivno razpoloženje (ščiti pred tesnobo in depresijo), zaupanje v prihodnost in vztrajnost pri soočanju z ovirami. Gre za spretnost, ki se je otrok nauči preko opazovanja njemu pomembnih ljudi. Otrokom lahko pomagamo:
➜ zavedati se svojih čustev in odzivov na dogodke (čustvenih odzivov ne povzroča dogodek, temveč način razmišljanja o tem dogodku)
➜ prepoznavati lasten pojasnjevalni slog in ugotavljanje pravilnosti svojih prepričanj
➜ razvijati različne strategije reševanja problemov; ko se otroci znajdejo v težkem položaju, lahko pripovedujemo zgodbe iz svojega življenja, ki poudarjajo, kako smo razrešili težave.
Samozavedanje
Samozavedanje je veščina, ki je tesno povezana s sposobnostjo zavedanja čustev, vendar je nekoliko širša. Otrok se ne zaveda zgolj lastnih čustev, temveč tudi potreb, želja in misli. Pri tem je potrebno ločiti razumsko zavedanje samega sebe od želja malega otroka. Majhen otrok si želi marsikaj, občuti določen vzgib ali impulzivno potrebo, kar nas lahko napelje na misel, da pozna lastne želje, potrebe in preference. O teh svojih željah, ki so pogosto nekonstruktivne ali celo nevarne (npr. pozimi hoče bos ven, želi popiti detergent itd.), še ni sposoben zavestno razmišljati (De Laat, 2017).
Vljudna interakcija in komunikacija
Vljudna interakcija in komunikacija sta temelj spoštljivega in harmoničnega sobivanja v neki skupnosti oziroma družbi.
Spoštovanje
Spoštovanja in spoštljivega odnosa se otroci skozi odraščanje učijo predvsem od svojih staršev; praviloma posnemajo starše in prevzemajo vedenjske vzorce, ki so jih dobili doma. Če so otroci obkroženi z odraslimi osebami, ki kažejo spoštovanje, ga bodo pokazali tudi sami. Spletna stran Parenting for brain (2020) navaja nekaj osnovnih nasvetov, kako otroka uspešno učiti spoštovanja:
- Uporabljajte pozitivne oblike kaznovanja. Kazni, ki niso nikoli sprejemljive in so neučinkovite, so grajanje osebnosti, posmehovanje, zaničevanje, poniževanje, molk, odtegovanje ljubezni in pozornosti ter fizično kaznovanje. Otrok bolečine (fizične ali psihične) ne poveže z neprimernim vedenjem, ampak poveže bolečino s kaznovalcem. Vedno kaznujemo dejanje in ne otroka.
- Opravičite se, ko naredite napako – opravičilo je znak spoštovanja. Kot primer lahko vzamemo mamo Petro, ki je imela naporen dan. Ko je prišla domov in začela pripravljati kosilo, jo je lačna hčerka Manca na vsakih nekaj minut vprašala: »Je že za jesti?«. Po desetem zaporednem vprašanju je Petri prekipelo in začela se je dreti na hčerko. »KAJ NE VIDIŠ, DA IMAM POLNE ROKE DELA? TUDI SAMA SEM LAČNA, A IMAM SAMO DVE ROKI! BODI ŽE ENKRAT TIHO IN POJDI V SVOJO SOBO!« Manca je žalostna odšla v sobo, nakar je mama ugotovila, da je storila napako. Ima dve možnosti: 1. Obnaša se, kot da se ni nič zgodilo. Kosilo pojesta v tišini in v jedilnici vlada napetost. Manca se sprašuje, kaj je storila narobe, da je mama tako jezna. Počuti se zelo krivo in žalostno. Petra ve, da je naredila napako, a je »mama, ki je imela naporen dan«, zato se ji ni potrebno opravičevati. Še ves dan ima slabo vest. 2. Petra sede na posteljo k hčerki in ji reče: »Poslušaj, danes sem imela zares težak dan, zato sem bila prej zelo napeta. Oprosti, ker sem se tako zadrla nate – moja slaba volja ne opraviči tega dejanja. Mi pomagaš pri kosilu, da bo hrana tako hitreje pripravljena?«
Vzpostavljanje prijateljstev
Vzpostavljanje prijateljstev je veščina, ki je v veliki meri odvisna od osebnosti otroka (več o razvoju prijateljstev si lahko preberete tudi TUKAJ). Nekateri z lahkoto vzpostavljajo prijateljstva in imajo veliko prijateljev, drugim pa gre to težje od rok. S tem ni nič narobe, dokler se otrok ne počuti osamljenega ali odrinjenega iz družbe.
V ponudbi naših storitev lahko najdete tudi delavnico "Socialne veščine - izkustvene delavnice za otroke". Tukaj si lahko preberete več in najdete informacije o novih terminih.
Povzeto po:
Collins, J. in Collins, M. (1992). Social skills training and the professional helper. Chichester: John Wiley and Sons Ltd. Baffins Lane.
De Laat, G. M. (2017). Poznate teh 16 socialnih veščin, ki naj bi jih osvojil otrok? Zavod Iskreni. Dostopno na spletni strani: https://www.iskreni.net/druzina/poznate-teh-16-socialnih-vescin-ki-naj-bi-jih-osvojil-otrok
Kastelic, P. (2018). Pasti starševstva. Priloga revije Zmajček, št. 1, letnik 25. Dostopno na spletni strani: https://www.zmajcek.net/empatija/*
Noonan, P. in Gaumer, E. A. (2014). The skills that matter. Teaching Interpersonal and Intrapersonal Compeetences in Any Classroom. Resiliency Resource Centre, Mental health Foundation of Australia. Dostopno na spletni strani: TUKAJ
Parenting for brain. (2020). What Is Respect – 6 Highly Effective Ways To Teach Kids Respect. Dostopno na spletni strani: https://www.parentingforbrain.com/6-controversial-tips-teaching-kids-respect/
Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa.
Shapiro, L. (2004). 101 Ways to Teach Children Social Skills: A ready-to-use, reproducible activity book. Printed in the United States of America. Dostopno na spletni strani: https://healthiersfexcel.org/wp-content/uploads/2018/07/101-Ways-to-Teach-Children-Social-Skills.pdf
Tratnik, K. (2015). Naučimo otroke razmišljati. Viva. Dostopno na spletni strani: https://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/13291/Nau%C4%8Dimo-otroke-razmi%C5%A1ljati?index=1
Ule, M. (2002). Mladina: Fenomen dvajsetega stoletja. V V. Miheljak (ur.), Mladina 2000: Slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad RS za mladino.
Avtor
Bernarda Budič je študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike na Univerzi v Ljubljani, v Centru Motus pa deluje kot prostovoljka. Ob študiju se ukvarja z varstvom otrok in učno pomočjo šolarjem s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ima tudi izkušnje pri delu z osebami z motnjo v duševnemu razvoju, ki si jih je nabrala v bivalni enoti Varstveno delovnega centra Krško-Leskovec. Ima veliko veselje do dela tako z otroki kot z odraslimi in ima opravljen tečaj sočutnega varstva. Z željo po novih izzivih rada pridobiva nove izkušnje na vseh področjih pomoči sočloveku.