Odnos do jecljanja med mladimi v Sloveniji

Povzeto po: Pirc, A. (2025). Odnos do jecljanja med mladimi v Sloveniji. V ŠTeKam: Študentska tehniška konferenca, 4. 9. 2025 str. (228-234). Fakulteta za strojništvo, Ljubljana.
________________________________________________________________________________________________________

Jecljanje je govorna motnja, za katero je značilen netekoč (nefluenten) govor, ki ga spremljajo tudi težave na psihološkem in sociološkem področju, odražajo pa se tudi telesno. Ob pojavu primarnih vedenj, pod katera uvrščamo ponavljanje glasov in zlogov, podaljševanje glasov ter nenavadne prekinitve govora (blokade), je za jecljanje značilen  tudi pojav sekundarnih značilnosti, kot so mežikanje z očmi, trzanje čeljusti, obrazne grimase in nenadzorovani premiki glave ter drugih delov telesa. Osebe, ki jecljajo, se svoje težave zavedajo, zato se pogosto izogibajo govornim situacijam in posameznim glasovom, pri katerih se težave najpogosteje izrazijo. Negativen in netoleranten odnos do lastnega govora se odraža v osebnostnih lastnostih, kot so strah, negotovost in nizka samopodoba, ki negativno vplivajo na kvaliteto njihovega življenja.

Dejavniki tveganja in posledice

Dejavnikov, ki prispevajo k nastanku jecljanja, je več, dokazano pa ima na pojav jecljanja velik vpliv genetika. Poleg te imajo velik vpliv na nastanek jecljanja pogosto tudi zunanji dejavniki, kot so strah, prepiri, slabe družinske razmere itd., in spol. Dečki so za razvoj jecljanja dovzetni kar 3-4x bolj kot deklice, vzrok za to pa je počasnejši razvoj leve možganske poloble, ki je odgovorna za govorno-jezikovne funkcije.

Možgani osebe, ki jeclja, se razlikujejo po strukturi in funkciji. Raziskave so pokazale, da je med njihovim govorom aktivnost leve možganske poloble, tj. »govorno-jezikovne« polovice možganov, zmanjšana.

Jecljanje se najpogosteje pojavi v obdobju zgodnjega otroštva, torej nekje med 2. in 4. letom starosti, ko je govorni-jezikovni razvoj najbolj intenziven. Netekočnosti v govoru so v tem obdobju zaradi nerazvite koordinacije govornih organov (jezik, zobje, …) pogosto prehodne narave in sčasoma izzvenijo same od sebe. Če se pojav netekočnosti v govoru skozi čas ne zmanjšuje, se otroka usmeri v nadaljnjo diagnostiko ter po potrebi v logopedsko in tudi psihološko obravnavo. Osebe, ki jecljajo, imajo pogosto težave na področju duševnega zdravja, veliko težav pa imajo tudi pri vzpostavljanju socialnih odnosov.

Odnos družbe do jecljanja

Ljudje, ki jecljajo, se pogosto srečujejo s predsodki in negativnimi opazkami. Raziskave so pokazale, da imajo zahodne kulture do jecljanja bolj pozitiven odnos od kultur na vzhodu. Razlike se sicer pojavljajo tudi med državami znotraj istega kontinenta, kjer v Evropi izstopa Italija. Italijani imajo do jecljanja celo izrazito bolj negativen odnos od svetovnega povprečja. Eden od razlogov za to bi lahko bilo dejstvo, da več kot 50 % Italijanov ne pozna nikogar, ki jeclja. Dokazano je namreč, da poznanstvo osebe, ki jeclja, vpliva na poznavanje in oblikovanje odnosa do jecljanja.

Medtem ko so razlike med posameznimi državami očitne, razlik v odnosu in poznavanju jecljanja znotraj posameznih držav praktično ni.  Na oblikovanje odnosa ima nacionalna identiteta veliko večji vpliv kot demografske značilnosti, kot so npr. spol, religija itd.

Povzetek raziskave

Z raziskavo sem želela ugotoviti, kakšna sta odnos in poznavanje jecljanja med mladimi Slovenci. V njej so sodelovali 104 Slovenci stari med 15 in 29 let. Med njimi jih le 7 % bodisi ima bodisi je v preteklosti imelo težave z jecljanjem. Kljub temu kar dve tretjini anketirancev pozna osebo, ki jeclja, kar pojasnjuje ugotovitev, da imajo mladi v Sloveniji do jecljanja razmeroma pozitiven odnos. Čeprav so prepričani, da so o jecljanju slabo ozaveščeni, osnove tematike precej dobro poznajo. O tem sem se prepričala na podlagi rezultatov na lestvici strinjanja, kjer so udeleženci izkazali visoko raven strinjanja s pravilnimi in nizko raven strinjanja z neustreznimi trditvami o jecljanju.

Anketiranci so kot glavna vzroka za jecljanje najpogosteje označili genetiko in travmatske dogodke, ki lahko povzročijo nastanek nenadnega, t. i. abruptnega jecljanja. Obliki pomoči, ki jih najpogosteje povezujejo z jecljanjem, sta terapija in upočasnitev govora, medtem ko so logoped, družina in prijatelji po njihovem mnenju ključna opora osebi, ki jeclja. Lastnosti, ki jih najpogosteje povezujejo z jecljanjem, so sramežljivost, nervoza in napetost; gre za karakteristike, ki so za to govorno motnjo tudi sicer najbolj značilne.

Spodbudno je, da anketirancem v družbi posameznikov, ki jecljajo, ni neprijetno in da menijo, da ti nimajo manj prijateljev. Prav tako osebam, ki jecljajo, ne pripisujejo zmanjšane zmožnosti za opravljanje vodilnih položajev. Kljub temu se jim poraja dvom, ali lahko jecljanje predstavlja oviro pri doseganju želene zaposlitve, velika različnost mnenj pa se je med anketiranci pokazala pri vprašanju o kakovosti življenja oseb, ki jecljajo. Nekateri namreč menijo, da je njihova kvaliteta življenja slabša, spet drugi pa se s tem ne strinjajo.