Ljudje se učimo na različne načine - nekateri se najučinkoviteje učijo z branjem, drugi s poslušanjem, tretji s pomočjo slikovnih gradiv. Nekateri ljudje se več naučijo, če svoje ideje preverjajo v skupinski razpravi, drugi se raje učijo sami. Nekateri potrebujejo sistematično prikazane informacije in se učijo postopoma, drugi uporabljajo celostni pristop. Načine, kako zaznavamo informacije, katere strategije učenja uporabljamo in kako jih prikličemo, imenujemo učni stili (Marentič Požarnik, 2000).
Kaj so učni stili?
Termin "učni stil" (angl. learning style) je leta 1954 oblikoval Herb Thelan. Za razumevanje razlik med učenci je pomembno poznavanje različnih stilov učenja. Razumljivo je, da učitelj ne more podrobno poznati vseh stilov, vendar je pomembno, da je občutljiv za tovrstne razlike med učenci. Najbolj pogosto se pri učnih stilih upošteva spoznanje, da se ljudje razlikujemo po tem, katerim čutnim kanalom dajemo prednost pri zaznavanju, učenju, sporočanju in predstavljanju. Največkrat gre za delitev na vidni (vizualni), slušni (avditivni) in čutno-čustveni (kinestetični) stil.
Marentič Požarnik (2000) opisuje nekaj zunanjih značilnosti ljudi z različnimi stili zaznavanja za lažje prepoznavanje prevladujočega stila učenja.
Vizualni stil:
uporablja predvsem besede, ki označujejo barve in vidne vtise: ima jasne predstave, uvidi bistvo problema
je organiziran, sistematičen
je miren, premišljen
zapomni si predvsem slikovno gradivo
hrup ga razmeroma malo moti
težko si zapomni ustna navodila
raje bere, kot da posluša
stvari ureja po barvah
potrebuje pregled, vizijo (skice, miselne vzorci)
Avditivni stil:
uporablja izraze »to mi dobro zveni«, »to je odgovor na vprašanje«
rad ima predavanja, razprave in razgovore
pri branju premika ustnice, rad glasno bere
govori sam s seboj, pri učenju uporablja notranji dialog
pri delu ga moti hrup
govori ritmično
rad ima glasbo
dobro posnema ton, barvo in melodiko govora
vse si zapomni po vrsti, po korakih
bolje govori kot piše
Kinestetični stil:
uporablja izraze »imam slab občutek«, »obliva me kurja polt«
ljudi in stvari se rad dotika, se jim približa
veliko se giblje, gestikulira
uči se ob ravnanju s predmeti (na laboratorijskih vajah)
več si zapomni med hojo
ob branju si kaže s prstom
bolje si zapomni celovito izkušnjo kot podrobnosti
govori počasi
važnejši mu je dober občutek kot videz (npr. obleke)
Rezultati procesa poučevanja so najboljši takrat, kadar imata učenec in učitelj enak stil. Učitelj mora biti zato dovolj prožen in zmožen prilagajati način poučevanja tako, da ustreza čim več učnim stilom. V sodobni šoli je cilj podpreti ustvarjalnost, inovativnost in drugačnost vsakega posameznika. To lahko storimo, če ga postavimo v središče poučevanja, kar pomeni, da poučevanje "personaliziramo".
Zanimivost
Multisenzorno učenje je kombinacija različnih učnih stilov, kjer usklajeno sodelujejo vid, sluh in tip (npr. uporaba e-učbenikov, praktično učenje, uporaba video posnetkov, izvajanje eksperimentov ipd.).
Pomembno je, da učenec prepozna svoj učni stil, ga razvija ter prevzame odgovornost za izbiranje in uporabo zanj najbolj učinkovitih učnih strategij.
Povzeto po:
Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS Ažman, T. (2012). Pomen učnih stilov za učitelja in učenca. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, kulturno in šport
Blaž Povše je magister profesor specialne in rehabilitacijske pedagogike, usmerjen v delo z otroki s specifičnimi učnimi težavami. Kot nekoč uspešen športnik in član slovenske mladinske reprezentance v atletiki ve, kako pomembna sta vztrajnost in delo, da dosežemo želene cilje. Kot specialni pedagog je doslej sodeloval z več ljubljanskimi šolami, na katerih je izvajal dodatno strokovno pomoč in svetoval staršem. V Centru Motus izvaja diagnostično ocenjevanje potreb učencev z učnimi ali drugimi težavami, svetuje staršem in otrokom pri učenju ter vodi delavnice in izobraževanja o učenju, vzgoji in sorodnih temah.
