Ljudje se učimo na različne načine, nekateri se učijo z branjem, drugi s poslušanjem tretji pa s pomočjo slikovne predstave. Nekateri ljudje se več naučijo, če svoje ideje preverjajo v skupinski razpravi, drugi pa se raje učijo sami. Nekateri potrebujejo sistematično prikazane informacije in se učijo postopoma, drugi pa imajo celostni pristop. Načine kako zaznavamo informacije, katere strategije učenja uporabimo in kako jih prikličemo imenujemo učni stili. (Marentič Požarnik, 2000).

Kaj so učni stili?

Termin učni stil (angl. learning style) je oblikoval Herb Thelan leta 1954. Opredelitev u čnih stilov je bilo tekom razvoja vsaj 25 . (Ažman, 2012).
Za razumevanje razlik med učenci je pomembno poznati stile učenja ter razlik, ki se med njimi kažejo. Razumljivo je, da učitelj ne more podrobno poznati vseh stilov učencev, vendar je pomembno, da je občutljiv za tovrstne razlike ter posebnosti mentalnega funkcioniranja tako pri učencih kot pri sebi. (Marentič Požarnik, 2000).

Najbolj pogosto se pri učnih stilih upošteva spoznanje, da se ljudje razlikujemo po tem, katerim čutnim kanalom dajemo prednost pri zaznavanju, učenju, sporočanju in predstavljanju. Največkrat gre za delitev na vidni (vizualni), slušni (avditivni) ter čutno-čustveni (kinestetični) stil.

Po mnenju strokovnjakov lahko že z opazovanjem posameznika opredelimo za kateri tip gre. Marentič Požarnik (2000) opisuje nekaj zunanjih značilnostih ljudi z različnimi stili zaznavanja, za lažje prepoznavanje prevladujočega stila.

Učni stili, učenje, motus

Vizualni stil:

• uporablja predvsem besede, ki označujejo barve in vidne vtise: ima jasne predstave, uvidi bistvo problema;
• je organiziran, sistematičen;
• je miren, premišljen;
• si zapomni predvsem slikovno gradivo, podobe;
• hrup ga razmeroma manj moti;
• težko si zapomni ustna navodila;
• raje bere sam, kot da posluša;
• stvari urejuje po barvah;
• želi pregled, vizijo (na papirju kot skice, miselne vzorce…).

Avditivni stil:

• uporablja izraze »to mi dobro zveni«, »to je odgovor na vprašanje«;
• ima rad predavanja, razprave, razgovore in si veliko zapomni;
• pri branju premika ustnice, rad glasno bere;
• govori sam s seboj, pri učenju uporablja notranji dialog;
• hrup ga moti pri delu;
• govori ritmično;
• ima rad glasbo;
• dobro posnema govorni ton, barvo, (narečno) melodijo;
• vse si zapomni po vrsti, po korakih;
• bolje govori kot piše.

Kinestetični stil:

• uporablja izraze »imam slab občutek«, »obliva me kurja polt«;
• ljudi, stvari se dotika, se jim približa;
• veliko se giblje, gestikulira;
• uči se ob ravnanju s predmeti (na laboratorijskih vajah);
• si več zapomni med hojo;
• ob branju si kaže s prstom;
• bolje si zapomni celovito izkušnjo kot podrobnosti;
• govori počasi;
• rad bere »akcijske« knjige;
• važnejši mu je dober občutek kot videz (obleke itd.).

Najboljši rezultati procesa poučevanja so takrat, ko imajo učenci in učitelji enak stil učenja. Učitelj pa mora biti dovolj prožen in prilagajati način poučevanja tako, da ustreza čim več stilom. (Marentič Požarnik, 2000).

V sodobni šoli je cilj podpreti ustvarjalnost, inovativnost in drugačnost vsakega posameznika. To lahko storimo, če ga postavimo v središče učenja, kar pomeni personalizirati učenje. (Ažman, 2012).

Učitelj lahko s pomočjo različnih postopkov spodbuja učenčeve dosežke. Osnova je ustvarjanje pozitivnih odnosov med učitelja in učenca, temu sledi spoštovanje učenčevega »glasu« – njegovih interesov, potem spodbujanje višjih miselnih procesov učencev. Na prvem mestu je prilagajanje posameznikom oziroma njegovim učnim stilom. Če je učitelj naravnan na izkustveno poučevanje ter skupinsko delo, če postavlja učenca v središče učenja in spodbuja učenje v vsakem trenutku, si lahko učenci soorganizirajo pouk tako, kot jim najbolj ustreza.
Pomembno je, da učitelj širi načine delovanja (metod, postopkov in pristopov) tako, da se približa potrebam učencev (njihovim stilom). Na ta način učitelj posredno učence uči kako se učiti. (Ažman, 2012).

 

Multisenzorno učenje

Multisenzorno učenje je kombinacija različnih učnih stilov. Pri učenju sodelujejo čutila vid, sluh in najpogosteje še tip (npr. uporaba e-učbenikov, praktično učenje, uporaba video posnetkov, eksperimentov ipd.). Multisenzorno učenje se je izkazalo kot najbolj varen način poučevanja odraslih iz ranljivih skupin, saj ima številne prednosti: kodiranje v dolgoročni spomin je bolj učinkovito, saj uporabljamo hkrati različne zaznavne kanale; pomočjo multisenzornega učenja zaobjamemo široko paleto različnih učnih stilov in s tem zmanjšamo možnost, da bi katerega od učnih stilov izpustili. (Kušar, 2013).

Cilj učenca je, da v skladu s svojimi zmožnostmi obvlada učenje učenja. To tudi pomeni, da učenec prevzame odgovornost za poznavanje in razvijanje lastnih učnih stilov. Pomembno je, da učenec pozna svoj učni stil in na podlagi tega izbere pravo učno strategijo.
Učni stili vplivajo na dosežke učencev, zato jim je treba v šoli nameniti ustrezno pozornost. (Ažman, 2012).

Viri:

Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS
Ažman, T. (2012). Pomen učnih stilov za učitelja in učenca. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, kulturno in šport
Kušar, D. idr. (2013). Učenje učenja. Opisniki temeljne zmožnosti. Pridobljeno s https://mm.acs.si/pismenost/doc/2013/Ucenje_ucenja.pdf

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja