Pisanje je ne samo sredstvo komunikacije, temveč tudi potrebna vsakodnevna življenjska spretnost. Otroci za pisanje in opravljanje drugih finomotoričnih nalog dnevno porabijo približno 30-60 % šolskega časa. Čeprav ima lahko veliko otrok v obdobju osnovnošolskega šolanja težave pri pisanju, pa se pri 10-30 % osnovnošolskih otrok te težave brez obravnave ne izboljšajo (K. P. Feder in A. Majnemer, 2007).

Raziskave so pravzaprav pokazale, da so težave pri pisanju v šolskem obdobju dva- do trikrat pogostejše kot težave pri branju (Posokhova, 2007, v Ivačič, 2016). Zato pomembno vplivajo na učno uspešnost in čustveno doživljanje učencev. Lahko so splošne ali specifične, razprostirajo pa se od lažjih do težjih oblik.

DISGRAFIJA spada v skupino specifičnih učnih težav, in sicer gre za specifične primanjkljaje na ravni vidno-motoričnih procesov, ki povzročajo težave pri pisanju. Disgrafija predstavlja motnjo na ravni rokopisnega pisanja (Magajna idr., 2008).
Beseda dysgraphia izvira iz grščine. »Dys« se nanaša na zmanjšano zmožnost, »graphia« pa na oblikovanje črk z roko. Disgrafija ni povezana z znižano kognitivno sposobnostjo, saj je ta najmanj povprečna.

Disgrafija pomeni torej težave s pisanjem črk oz. z veščino pisanja. Učenci imajo lahko težave s čitljivostjo (kako preprosto drugi prepoznajo njihove črke v besedilu), z avtomatizacijo (koliko čitljivih črk lahko napišejo v 15 sekundah) in s hitrostjo (koliko časa potrebujejo, da dokončajo pisno nalogo) (Berninger in Wolf, 2013, v Ivačič, 2016).

Disgrafija je lahko dedna ali pa nastane zaradi vpliva zunanjih dejavnikov, možna je tudi kombinirana oblika disgrafije. Glede na stopnjo izraženosti ločimo lažjo disgrafijo, izrazito disgrafijo ter agrafijo oz. popolno nesposobnost pisanja, ki pa običajno predstavlja le prehodno stanje. Disgrafija je lahko sestavni del obširnejših motenj. Pojavlja se lahko skupaj z disleksijo (motnjami branja) ali z govorno-jezikovnimi težavami (Berninger in Wolf, 2013, v Ivačič, 2016), z ADHD ali z razvojno motnjo koordinacije (Bryce, 2014, v Ivačič, 2016).

Primer nareka učenca 3. razreda OŠ (foto: osebni arhiv).

KAKO PREPOZNATI DISGRAFIJO?

Motnja v grafomotoričnem razvoju se napoveduje že preden se začne otrok učiti pisanja sistematično, torej še pred vstopom v šolo. Kaže se kot razširjena neskladnost gibov, kot splošna nespretnost (težave pri oblačenju in obuvanju), kot slaba orientiranost, kot težava pri usklajevanju predstave o nekem gibu in njegovi motorični izpeljavi (Žerdin, 2003). Žerdinova (2003) navaja, da se motnja v grafomotoričnem razvoju kaže pri otrokovih pisnih izdelkih in v načinu pisanja (nastajanje pisnega izdelka).

Položaj telesa oz. roke ter drža pisala

Otrok je pri pisanju napet, pretirano sklonjen nad zvezek, ima napačno držo trupa in glave. Glavo pogosto podpira z rokami. Roko v ramenu dviga ter jo s komolcem potiska navzven. Roko obrača ter dviga tudi v zapestju. Ima nepravilno držo pisala: drži ga z dvema ali s petimi prsti, tik nad konico ali pa več centimetrov nad njo, postavi ga tja, kjer se stikata kazalec in sredinec ali pa ga od spodaj podpira s palcem. Drža pisala je lahko preveč navpična ali preveč položna. Konico obrača proti sebi ali pa pisalo položi skoraj vodoravno. Pritisk na podlago je premočan, lahko pa pisalo drži tako na rahlo, da mu pada iz rok. Pri pisanju je zato pogosto utrujen in čuti bolečine v roki.

Orientacija

Otrok se slabše orientira na pisalni površini, zvezek obrača. Lahko prične pisati na začetku, na sredini ali na koncu zvezka, izpušča strani, liste ali vrstice. Na listu lahko prične pisati zgoraj, na sredini ali pa spodaj (na levi, na desni strani ali na sredini lista). Poteze črk pogosto vleče od spodaj navzgor. Besede piše od desne proti levi. Ravne poteze črk zamenjuje s krivimi, zaprtih potez ne dokonča, temveč jih pušča odprte. Največ težav ima pri pomnjenju smeri zapisa črk, ki so si podobne in se razlikujejo le v tem, da so nekatere obrnjene v levo, druge pa v desno smer (npr. b, d), oziroma navzgor ali navzdol (npr. p, g). S težavo ostaja v črtovju med dvema črtama (črke zapisuje nad, pod ali na črto). Črke j, g in p lahko v celoti ležijo med dvema črtama (spodnji del črke ne zapiše pod črto). Težko si predstavlja dolžino besede, zato črke pogosto tlači skupaj do konca vrstice.

Velikost črk

Velikost črk je odvisna od spretnosti, sposobnosti načrtovanja giba, predstavljivosti, kaj je potrebno narediti pri zapisu male oziroma velike črke ter osebnostnih značilnosti posameznika. Črke so pogosto različno velike. Črka, ki se piše čez polovico vrste, je lahko večja od tiste, ki se piše čez zelo vrsto. Velike tiskane ali pisane črke pa so manjše od malih črk. Neurejeno je tudi razmerje med osrednjim, zgornjim in spodnjim delom črke. Iste črke so enkrat zelo velike, drugič pa zelo majhne. Zapis črk in besed pa je preveč stisnjen ali razpotegnjen.

Presledki

Presledki med tiskanimi črkami ali besedami so neenakomerni, enkrat veliki, drugič majhni. Prazen prostor je lahko preveč velik, majhen, širok ali ozek. Tudi vrste lahko otrok enkrat izpušča, drugič pa ne.

Oblikovanje črk in pomnjenje oblike

Pojavljajo se lahko težave z zapomnitvijo oblike določenih črk in njihovo motorično izpeljavo, zato so črke slabše oblikovane. Otrok si težko predstavlja, kaj bo iz določene poteze nastalo in ne ve, kdaj je potrebno napisati ravno, pokončno, poševno črto. Okrogle poteze so zato velikokrat oglate, črtice in strešice pa nesorazmerno velike. Otrok si najtežje zapomni poteze črk, saj ne ve, kje naj začne pisati (v zgornjem ali spodnjem delu, na črti ali pod zgornjo črto). Težave ima s povezovanjem črk med seboj. Otrokov rokopis je na pogled neurejen in slabo berljiv, pisanje pa otroka izredno utrudi. Ker pozornost posveča le oblikovanju črk, pozablja na pravopis in jezik (Žerdin, 2003).

Pri otrocih z disgrafijo se zato lahko pojavijo tudi nespecifične napake, kot so pravopisne in slovnične napake, počasnost, neurejenost ter nečitljivost rokopisa. Te napake sicer lahko delajo tudi otroci v nižjih razredih osnovne šole, ki nimajo težav s pisanjem. Specifičnost se kaže v tem, da so disgrafične napake številne in vztrajne in se pojavijo na ravni črk (izpuščanje, dodajanje, zamenjevanje posameznih črk), besed (otrok besede razceplja ali pa združuje in ne upošteva presledkov med besedami) in stavkov (napačno povezovanje besed in neustrezna raba ločil v stavku) (Posokhova, 2007, v Ivačič, 2016).

Primer prepisa učenca 3. razreda OŠ (foto: osebni arhiv).

 

 

Literatura in viri:

Černe, T. (2010). Vaje, ki spodbujajo razvoj spretnosti, pomembnih za pisanje pri otrocih, pri katerih se nakazuje specifična motnja pisanja (razvojna disgrafija). V I. Andolšek in M. Hudoklin (ur.), Izzivi in pasti otroštva in adolescence: sodobni pristopi k varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov (str.156 – 159). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Feder, K. P. in Majnemer, A. (2007). Handwriting development, competency, and intervention. Developmental Medicine and Child Neurology 49 (4), 307-312.

Golubović, S. 2005. Smetnje u razvoju kod dece mlađeg školskog uzrasta. Beograd: Defektološki fakultet.

Ivačič, A. (2016). Težave pri pisanju in razvojna disgrafija v osnovni šoli: razlike med dečki in deklicami (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Magajna, L., Kavkler, M., Čačinovič Vogrinčič, G., Pečjak, S. in Bregar Golobič, K. (2008). Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Skodlar, B. (2013). Vpliv disgrafije na učno uspešnost mladostnikov (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Tancig (2015). Nevroedukacija – kako pisati in brati v digitalni dobi? V M. Košak Babuder (ur.), Bilten društva Bravo. Letnik XI, št. 22 (str.25-30). Ljubljana: Društvo Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.

Žerdin, T. (2003). Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja: kako jih odkrivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše: Društvo Bravo.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja