Težave pri pisanju so v šolskem obdobju dva- do trikrat pogostejše kot težave pri branju. V obdobju osnovnošolskega šolanja ima veliko otrok težave pri pisanju, ki sčasoma izzvenijo, pri 10-30 % osnovnošolskih otrok pa se težave brez strokovne obravnave ne izboljšajo. Lahko so splošne ali specifične, razprostirajo pa se od lažjih do težjih oblik. Pomembno vplivajo na učno uspešnost in čustveno doživljanje učencev.

Disgrafija predstavlja motnjo na ravni rokopisnega pisanja, ki ni odraz znižanih intelektualnih sposobnosti. Spada v skupino specifičnih učnih težav, in sicer gre za specifične primanjkljaje na ravni vidno-motoričnih procesov, ki povzročajo težave pri pisanju. Beseda “dysgraphia” izvira iz grščine. “Dys” se nanaša na zmanjšano zmožnost, “graphia” pa na oblikovanje črk z roko. Disgrafija torej označuje težave s pisanjem črk oz. z veščino pisanja. Učenci imajo lahko težave s čitljivostjo (kako preprosto drugi prepoznajo njihove črke v besedilu), z avtomatizacijo (koliko čitljivih črk lahko napišejo v 15 sekundah) in s hitrostjo (koliko časa potrebujejo, da dokončajo pisno nalogo).

Glede na stopnjo izraženosti ločimo lažjo disgrafijo, izrazito disgrafijo in agrafijo oz. popolno nesposobnost pisanja, ki običajno predstavlja le prehodno stanje. Disgrafija je lahko sestavni del obširnejših motenj. Pojavlja se lahko skupaj z disleksijo (motnjo branja), govorno-jezikovnimi težavami, motnjo ADHD, dispraksijo (razvojno motnjo koordinacije) ipd.

Kako prepoznati disgrafijo?

Motnja v grafomotoričnem razvoju se napoveduje že preden se začne otrok sistematično učiti pisanja, torej še pred vstopom v šolo (več o tem si lahko preberete TUKAJ). Kaže se kot razširjena neskladnost gibov, splošna nespretnost (težave pri oblačenju in obuvanju), slaba orientiranost, težava pri usklajevanju predstave o nekem gibu in njegovi motorični izpeljavi. Motnja v grafomotoričnem razvoju se kaže v otrokovih pisnih izdelkih in v načinu pisanja (nastajanja pisnega izdelka).

Položaj telesa oz. roke in drža pisala

Otrok je pri pisanju napet, pretirano sklonjen nad zvezek, ima napačno držo trupa in glave. Glavo pogosto podpira z rokami. Roko v ramenu dviga in jo s komolcem potiska navzven. Obrača in dviga jo tudi v zapestju. Ima nepravilno držo pisala: drži ga z dvema ali s petimi prsti, tik nad konico ali pa več centimetrov nad njo, ga postavi tja, kjer se stikata kazalec in sredinec ali pa ga od spodaj podpira s palcem. Drža pisala je lahko preveč navpična ali preveč položna. Konico obrača proti sebi ali pa pisalo polaga skoraj vodoravno. Pritisk na podlago je premočan ali pa pisalo drži tako na rahlo, da mu pada iz rok. Pri pisanju je zato pogosto utrujen in čuti bolečine v roki.

Radijska oddaja o disgrafiji na Valu 202 – gost specialni pedagog Blaž Povše

Orientacija

Otrok se slabše orientira na pisalni površini, zvezek obrača. Pogosto začne pisati na sredini ali na koncu zvezka, izpušča strani, liste ali vrstice. Na listu lahko prične pisati zgoraj, na sredini ali pa spodaj (na levi, na desni strani ali na sredini lista). Poteze črk pogosto vleče od spodaj navzgor. Besede piše od desne proti levi. Ravne poteze črk zamenjuje s krivimi, zaprtih potez ne dokonča, temveč jih pušča odprte. Največ težav ima pri pomnjenju smeri zapisa črk, ki so si podobne in se razlikujejo le v tem, da so nekatere obrnjene v levo, druge pa v desno smer (“b/d”) oz. navzgor ali navzdol (“p/g”). S težavo ostaja v črtovju med dvema črtama (črke različno zapisuje – nad, pod ali na črto). Črke “j”, “g” in “p” lahko v celoti ležijo med dvema črtama (spodnji del črke ne zapiše pod črto). Težko si predstavlja dolžino besede, zato črke pogosto tlači skupaj do konca vrstice.

Velikost črk

Velikost črk je odvisna od spretnosti, sposobnosti načrtovanja giba, predstavljivosti, kaj je potrebno narediti pri zapisu male oz. velike črke in od osebnostnih značilnosti posameznika. Črke so pogosto različno velike. Črka, ki se piše čez polovico vrste, je lahko večja od tiste, ki se piše čez celo vrsto, velike tiskane ali pisane črke pa so manjše od malih črk. Neurejeno je tudi razmerje med osrednjim, zgornjim in spodnjim delom črke. Iste črke so enkrat zelo velike, drugič pa zelo majhne. Zapis črk in besed je preveč stisnjen ali razpotegnjen.

Presledki

Presledki med tiskanimi črkami ali besedami so neenakomerni, enkrat veliki, drugič majhni. Prazen prostor je lahko prevelik, premajhen, preširok ali preozek. Značilno je tudi občasno izpuščanje vrstic.

Oblikovanje črk in pomnjenje oblike

Pojavljajo se lahko težave z zapomnitvijo oblike določenih črk in njihovo motorično izpeljavo, zato so črke slabše oblikovane. Otrok si težko predstavlja, kaj bo iz določene poteze nastalo in ne ve, kdaj je potrebno napisati ravno, pokončno ali poševno črto. Okrogle poteze so zato velikokrat oglate, črtice in strešice pa nesorazmerno velike. Najtežje si zapomni poteze črk, saj ne ve, kje naj začne pisati (v zgornjem ali spodnjem delu, na črti ali pod zgornjo črto). Težave ima s povezovanjem črk med seboj. Njegov rokopis je na pogled neurejen in slabo berljiv, pisanje pa ga izredno utrudi. Ker pozornost posveča le oblikovanju črk, pozablja na pravopis in jezik.

Pri otrocih z disgrafijo se zato lahko pojavijo tudi nespecifične napake, kot so pravopisne in slovnične napake, počasnost, neurejenost in nečitljivost rokopisa. Te napake sicer lahko delajo tudi otroci v nižjih razredih osnovne šole, ki nimajo težav s pisanjem. Specifičnost se kaže v tem, da so disgrafične napake številne in vztrajne, pojavljajo pa se na ravni črk (izpuščanje, dodajanje, zamenjevanje posameznih črk), besed (otrok besede razceplja ali pa združuje in ne upošteva presledkov med besedami) in stavkov (napačno povezovanje besed in neustrezna raba ločil v stavku).

Primer prepisa učenca 3. razreda OŠ

Predstavili smo vam poglavitne znake disgrafije. Vas zanima, kako se z njimi spoprijemati? O vajah in prilagoditvah s področja disgrafije smo pisali v TEM ČLANKU.

 

Povzeto po:

Černe, T. (2010). Vaje, ki spodbujajo razvoj spretnosti, pomembnih za pisanje pri otrocih, pri katerih se nakazuje specifična motnja pisanja (razvojna disgrafija). V I. Andolšek in M. Hudoklin (ur.), Izzivi in pasti otroštva in adolescence: sodobni pristopi k varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov (str. 156 – 159). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Feder, K. P. in Majnemer, A. (2007). Handwriting development, competency, and intervention. Developmental Medicine and Child Neurology, 49(4), 307-312.

Golubović, S. 2005. Smetnje u razvoju kod dece mlađeg školskog uzrasta. Beograd: Defektološki fakultet.

Ivačič, A. (2016). Težave pri pisanju in razvojna disgrafija v osnovni šoli: razlike med dečki in deklicami (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Magajna, L., Kavkler, M., Čačinovič Vogrinčič, G., Pečjak, S. in Bregar Golobič, K. (2008). Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Skodlar, B. (2013). Vpliv disgrafije na učno uspešnost mladostnikov (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Žerdin, T. (2003). Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja: Kako jih odkrivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Vam je zapis zanimiv? Vpišite se na naše novičke.

* zahtevano polje

Avtor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja