disgrafija, neberljiva pisava, pisava disgrafija, motnje pisanja.

Pomembnost rokopisnega pisanja

Med posamezniki so lahko glede grafomotoričnega razvoja velike razlike, saj so nekateri otroci grafomotorično bolj spretni kot drugi. Pisanje črk zahteva hoteno in nadzorovano gibanje, saj so črke liki, ki jih je potrebno oblikovati izredno natančno, še posebno, če so umeščene v črtovje. Takega gibanja pa nekateri otroci ob vstopu v šolo še ne obvladajo in tako njihove črke niso lepopisno oblikovane, temveč komaj prepoznavne. Šele takrat, ko se otrok začne učiti pisanja sistematično ter se od njega pričakuje, da upošteva pravila pisanja, na primer velikost črk, razmerja med črkami, presledke in podobno, se motnja v razvoju grafomotorike (disgrafija) v celoti izrazi. Vendar pa je, tako kot druge spretnosti, tudi grafomotoriko mogoče izboljšati z vajami. Pisava se zato lahko zavestno spreminja in izboljšuje (Žerdin, 2003).

Številne znanstvene raziskave poudarjajo pomembnost pisanja z roko v izobraževanju, saj naj bi bilo pomembno za zgodnje aktiviranje možganskih področij pri procesiranju črk, kar naj bi spodbujalo razvoj bralnih spretnosti. Pomembno naj bi bilo tudi pisanje s pisanimi črkami, kjer eno besedo pojmujemo kot celoto in ne kot posamezne dele, kot pri pisanju s tiskanimi črkami. Tako pisanje je pomembno za razvoj izvršilnih funkcij (delovni spomin, pozornost, samoregulacija). Zato je priporočljivo, da se pri otrocih z disgrafijo pisanja z roko ne opusti, deležni pa morajo biti tudi kakovostnega treninga v učenju tipkanja (Tancig, 2015). Za otroke z disgrafijo pisane črke odstranijo tudi potrebo po dvigovanju pisala s podlage ter razmišljanje o tem, kam naj pisalo po zapisani črki prestavijo. Pisanje s pisanimi črkami zmanjša težave z ustreznim razmikom med besedami, besedam pa daje pravilen ritem, kar pomaga pri učenju (Golubović, 2005, v Ivačič, 2016).

VAJE za razvoj temeljnih GRAFOMOTORIČNIH SPRETNOSTI

Otroci, pri katerih se pojavlja disgrafija, naj vsakodnevno, vztrajno in sistematično izvajajo vaje, ki razvijajo temeljne grafomotorične spretnosti in temeljijo na multisenzornem učenju (Černe, 2010):

Vaje za razvoj velikih gibov v kranio-kavdalni ter medio-lateralni smeri: Izvajanje velikih gibov rame navzven s prednostno, neprednostno roko ter z obema rokama. Otrok naj riše kroge, valove, zanke, polžke po zraku, hrbtu ali papirju, in sicer z debelejšimi pisali, ki puščajo mehko sled ter spodbujajo tekočnost gibanja. Gibanju roke naj otrok sledi tudi z očmi;

Vaje za sproščanje roke: Otrok naj jih izvaja pred ali med pisanjem;

Vaje za tekočnost pisanja: Otrok naj piše po foliji, ogledalu, oknu (s prstnimi barvami ali brivsko peno), balonu, celofanu, koruznem zdrobu, saj omenjene površine spodbujajo tekočnost gibanja roke;

Vaje za razvoj taktilnih zaznav: Otrok naj piše po foliji ali ogledalu, z dotikom naj loči različne materiale in oblike;

Vaje za orientacijo: Z uporabo slikovnih barvnih oznak naj otrok vaje izvaja na sebi, na drugem, v prostoru, na ploskvi, na listu;

Vaje za avtomatizacijo oblike črk: Otrok naj črke oblikuje s telesom, z vrvjo, izdela naj jih iz različnih materialov. Črke naj zapisuje na velike plakate, k črki naj lepi ustrezne slike predmetov. Piše naj jih po zraku in po telesu z odprtimi in z zaprtimi očmi;

Vaje za vidno pozornost: Otrok naj išče razlike med slikami, povezuje točke v sliko, potuje po labirintu, saj s tem razvija vidno kopiranje, pomnjenje, zaključevanje, razlikovanje.

PRILAGODITVE za otroke s težavami pri pisanju

Prilagoditve in strategije ZA PROSTORSKE TEŽAVE

– Uporaba prilagojenih listov za pisanje (črtasti listi s tridelnimi pomožnimi črtami, s poudarjenimi ali barvnimi vodoravnimi črtami, listi s kvadratki za pravilen zapis števil in besed – vsaka črka v en kvadratek, listi z navpičnimi črtami za lažje učenje presledkov med besedami, črtasti listi z navpičnima črtama na obeh straneh lista za pravilno pisanje od roba do roba)
– Uporaba pripomočka za pisanje razmikov med besedami
– Uporaba tipkovnice za pisanje
– Zagotovitev zapiskov (pripravljeno tiskano gradivo, pomoč zapisovalca)

Prilagoditve in strategije ZA GRAFOMOTORIČNE TEŽAVE

– Uporaba nastavkov za pisanje
– Vaje za moč roke in zapestja
– Vaje za zapis črk

Prilagoditve in strategije ZA DISLEKSIČNO-DISGRAFIČNE TEŽAVE

– Razdelitev pisanja/naloge na manjše korake
– Izogibanje časovno omejenim testom
– Uporaba software sistemov: pripomočkov, računalniških programov, računalniške opreme (Bryce, 2014, v Ivačič, 2016)

Uporaba INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE

Uporaba računalnika je lahko otrokom z disgrafijo, sploh v višjih razredih osnovne šole in kasneje, v veliko pomoč, saj jim olajša pisanje, različni računalniški programi pa za vsakega posameznika ponujajo prilagoditve in rešitve, ki jih glede na svojo težavo potrebuje. Za pisanje torej lahko uporabljamo tipkovnico, na voljo pa imamo različna orodja, ki omogočajo zaznavanje napak. Za lažji in hitrejši zapis so nam na voljo tudi različni snemalniki zvoka, grafi, tabele, diagrami, miselne sheme. Na spletu so dostopni računalniški programi, ki omogočajo glasno branje besedila, zaznavanje in popravljanje napak v besedilu, pretvorbo govora v zapis, prepoznavo matematičnih znakov iz rokopisa ipd.

Primer pisave učenca, pri katerem je prisotna disgrafija

Disgrafije, primer pisave disgrafija, disgrafična pisava, neberljiva pisava.
Na začetku osnovne šole sem imel še več problemov, kot jih imam sedaj, saj takrat še nisem uporabljal računalnika, ker sem se seveda moral naučiti pisati tudi z roko. Spominjam se tudi tistih milijon vaj, ki sem jih moral narediti, da bi se moja pisava izboljšala. Potem sem v 6. razredu dobil računalnik, saj nisem mogel slediti pouku, ko sem pisal s tiskanimi črkami, medtem ko so vsi ostali pisali s pisanimi. Opazil sem, da se mi med pisanjem roka premika gor in dol (kadar želim napisati A, na koncu dobim P). Največ težav imam s spremljanjem pouka pri kemiji, fiziki in matematiki, kjer računalnika ne uporabljam. Tudi, če uspem prepisati vse formule in račune, na koncu zapiski sploh niso čitljivi, kar pomeni, da so precej neuporabni za učenje.
Razmišljanje učenca 9. razreda (foto: osebni arhiv).

Otrokom, ki imajo različne težave na področju pisanja, še posebej, če govorimo o disgrafiji, je torej potrebno priti nasproti, saj jim brez dodatne obravnave ne bo uspelo izboljšati svojih pisnih dosežkov. Zagotovo lahko trdimo, da ima ozaveščanje o težavah pri pisanju pomembno vlogo, saj je zgodnje prepoznavanje in obravnava otrok z disgrafijo ključnega pomena za nudenje pomoči v smislu ciljno usmerjenih intervencij. Individualizirani treningi na področju rokopisnega pisanja otrokom namreč učinkovito pomagajo pri izboljšanju spretnosti zapisovanja s pisalom. Vsekakor pa jim napredek na področju pisanja omogoča dvig samopodobe ter pozitivno vpliva na splošno učno uspešnost ter nadaljnje šolanje.

Literatura in viri:

Černe, T. (2010). Vaje, ki spodbujajo razvoj spretnosti, pomembnih za pisanje pri otrocih, pri katerih se nakazuje specifična motnja pisanja (razvojna disgrafija). V I. Andolšek in M. Hudoklin (ur.), Izzivi in pasti otroštva in adolescence: sodobni pristopi k varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov (str.156 – 159). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Feder, K. P. in Majnemer, A. (2007). Handwriting development, competency, and intervention. Developmental Medicine and Child Neurology 49 (4), 307-312.

Golubović, S. 2005. Smetnje u razvoju kod dece mlađeg školskog uzrasta. Beograd: Defektološki fakultet.

Ivačič, A. (2016). Težave pri pisanju in razvojna disgrafija v osnovni šoli: razlike med dečki in deklicami (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Magajna, L., Kavkler, M., Čačinovič Vogrinčič, G., Pečjak, S. in Bregar Golobič, K. (2008). Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Skodlar, B. (2013). Vpliv disgrafije na učno uspešnost mladostnikov (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Tancig (2015). Nevroedukacija – kako pisati in brati v digitalni dobi? V M. Košak Babuder (ur.), Bilten društva Bravo. Letnik XI, št. 22 (str.25-30). Ljubljana: Društvo Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.

Žerdin, T. (2003). Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja: kako jih odkrivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše: Društvo Bravo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja