Učenci, ki v šoli pogosto doživljajo neuspehe, postopoma nehajo zaupati v lastne sposobnosti in začnejo verjeti v to, da res ne zmorejo. Takšno naučeno nemoč zelo lepo ponazori spodnja zgodba o slonu:
Medtem ko je mladi mož hodil mimo slonov, se je nenadoma ustavil. Zbegalo ga je dejstvo, da so bila ta ogromna bitja privezana le s tanko vrvjo, ki je bila okoli njihove noge speljana v zanko – brez verige, brez kletke. Bilo je očitno, da se lahko sloni kadarkoli odtrgajo od vezi, vendar se iz neznanega razloga niso.
V bližini je videl trenerja slonov in vprašal, zakaj živali samo stojijo in ne poskusijo pobegniti. »No,« je rekel trener, ” ko so zelo mladi in precej manjši, uporabljamo isto velikost vrvi, ki je pri takratni velikosti dovolj močna, da ne morejo pobegniti. Ko odrastejo, verjamejo, da je vrv še vedno dovolj močna, tako da nikoli ne poskušajo uiti. ”
Mladi mož je bil osupel. Sloni bi se lahko kadarkoli rešili vezi, vendar so, ker so verjele, da tega ne zmorejo, obtičale tam, kjer so bile.
Koliko izmed nas je podobnih slonom, ki gredo skozi življenje s prepričanjem, da jim nekaj ne bo uspelo, samo zato, ker so v preteklosti doživeli poraz?
Kaj je naučena nemoč?
Naučena nemoč je izraz, ki označuje težave, s katerimi se soočajo otroci, ki pogosto doživljajo neuspehe na šolskem področju. Ti otroci so pogosto označeni kot “učenci z učnimi težavami” (Gordon in Gordon, 2006). Ker nanje tako gledajo ljudje, ki jih obdajajo (starši, učitelji, trenerji…), začnejo temu verjeti tudi sami. Pri naučeni nemoči namreč ne gre zgolj za pogosto doživljanje neuspehov, temveč za ponotranjenje le-teh (Gordon in Gordon, 2006). Otrok tako že vnaprej pričakuje neuspeh, ne da bi sploh zares poskusil. Neuspeh je, tako kot uspeh, del življenja in procesa učenja, vendar pa lahko pogosto in dolgotrajno doživljanje neuspehov povzroči nezaupanje vase, tesnobo in občutke nekompetentnosti.
Gordon in Gordon (2006) navajata naslednje lastnosti, ki kažejo na naučeno nemoč pri šolskem otroku:
✗ pasivnost pri učnem delu
✗ zmanjšanje interesa za šolo
✗ manjša odzivnost
✗ depresija.
Naučena nemoč in poglabljanje težav
Otroci, ki v preteklosti niso imeli veliko izkušenj z neuspehi oziroma le-teh niso ponotranjili, uspeh doživljajo kot posledico lastnih sposobnosti in truda. Otroci, pri katerih je prisotna naučena nemoč, pa lasten uspeh pripisujejo dejavnikom, na katere nimajo vpliva (npr. sreči, lahkim vprašanjem na testu, dobri volji učitelja itd.), medtem ko neuspeh pripisujejo pomanjkanju svojih sposobnosti (Gordon in Gordon, 2006).
Neuspeh na enem področju se lahko hitro razširi in posploši tudi na druga področja. Manjše težave se začnejo poglabljati in prerastejo v učno neuspešnost, ki jo pogosto spremljajo tudi čustvene in/ali vedenjske težave. Otroci se začnejo izogibati učenju in šolskim obveznostim ter se umikati v igranje računalniških igric, gledanje televizije ipd. (Magajna, 1999).
Na tem mestu je zelo pomembno, kakšno podporo dobi otrok, ki se sooča s tovrstnimi težavami. Pogosto se učna neuspešnost pripisuje pomanjkanju truda in volje, kar vodi v nadaljnje disciplinske ukrepe, s katerimi poskušajo starši in učitelji otroka »prisiliti« k učenju. Seveda ti ukrepi večinoma ne delujejo, saj otrok potrebuje drugačno in bolj usmerjeno vrsto pomoči oziroma obravnave. Delovanje v smeri povečanja učne uspešnosti in otrokovega zaupanja v lastne sposobnosti je tesno povezan tudi z varovanjem njegovega duševnega zdravja (Magajna, 1999).
Kako pomagati?
Gordon in Gordon (2006) poudarjata, da je za pomoč otroku potrebno upoštevati 3 vidike:
? poznavanje vseh komponent naučene nemoči (samo tako lahko pripravimo celosten načrt pomoči)
? pomoč pri iskanju vzrokov za takšno vedenje
? sodelovanje med otrokom, učiteljem in starši, da lahko spreminjamo otrokova negativna prepričanja o njegovih sposobnostih in mu tako pomagamo, da jih preseže (za poglabljanje medsebojne povezanosti lahko uporabite pogovorne kartice, ki jih najdete TUKAJ).
Zelo pomembne so tehnike, ki ji uporabimo za premagovanje naučene nemoči. Ko otroku dajemo povratno informacijo, smo pozorni na to, da ga ne kritiziramo in se ne osredotočamo na napake, temveč poudarimo tisto, kar je naredil dobro (npr. ne rečemo, da je narobe rešil 5 računov, temveč ga pohvalimo, ker je 2 rešil pravilno). Trudimo se opaziti njegov napredek, ga spodbujati in primerno pohvaliti.
Neuspehi so del življenja. Niso prijetni, vendar – če se jih naučimo obvladati, nas lahko motivirajo in nam pomagajo na poti do končnega cilja in notranjega zadovoljstva.
Povzeto po:
Gordon, R. In Gordon, M. (2006). The turned off child: Learned helplessness and school failure. Pridobljeno s: https://books.google.si/books?id=B66VQLzcwJsC&printsec=frontcover&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false
Magajna, L. (1999). Prevencija učne neuspešnosti: problemi, pristopi in vpliv na varovanje duševnega zdravja. v E. Kraševec Ravnik (ur.), Varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov (str. 180- 187). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Avtor
Urška Šipek Hovnik je študentka socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani . Poleg študija dela kot animatorka v Minicity Ljubljana ter izvaja učno pomoč. V Centru Motus deluje kot prostovoljka. Izkušnje pri delu z otroki je pridobivala kot prostovoljka v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, svoje znanje pa je nadgradila tudi v okviru študijske izmenjave Erasmus na Danskem. Pogosto se udeležuje tudi različnih predavanj, izobraževanj in delavnic izven študijskih obveznosti.