Opazili ste, da ima vaš otrok težave na področju branja, pisanja, računanja ali drugih šolskih veščin. Za reševanje domače naloge porabi cele popoldneve, zaradi česar nima prostega časa. Na težave v šoli so vas opozorili tudi učitelji. Kar naenkrat ste pridobili informacije, da ima vaš otrok po vsej verjetnosti učne težave ter da bi bilo potrebno ukrepati. Omenijo vam, da bi se splačalo dobiti »odločbo in dodatno pomoč v šoli«, ampak to morate urediti sami ter šoli dostaviti papirje.

Kaj pa sedaj? Pogosto se staršem pojavljajo vprašanja, kot so » Kakšne težave sploh ima moj otrok?; Kaj je odločba, kje jo dobimo, kakšne papirje potrebujemo?« V tem članku vam bomo poizkusili kratko in jedrnato odgovoriti na vprašanja, ki si jih starši najpogosteje zastavljajo.

Kaj so učne težave?

L. Magajna, M. Kavkler in J. Košir (2011) navajajo, da se splošne učne težave kažejo kot slabši uspeh ali nedoseganje določenih šolskih ciljev na več področjih učenja (branje, pisanje, računanje, govor, pomnjenje) in so lahko posledica tako zunanjih kot notranjih dejavnikov.
Specifične učne težave pa se kažejo kot slabše učno napredovanje na posameznih področjih učenja oz. slabše usvajanje nekaterih veščin (npr. branje), kljub temu da ima otrok povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Težjo obliko specifičnih učnih težav imenujemo primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU). Usmerjamo učence s PPPU – te učenci pogosto potrebuje dodatno pomoč ter prilagoditve šolskega dela, ki jih je potrebno upoštevati tak v šoli kot doma.

 

Kdo prepozna in diagnosticira PPPU?

Učence s PPPU prepoznavajo v strokovnih institucijah, kjer sodelujejo strokovnjaki različnih strok (psiholog, klinični psiholog, specialni pedagog, logoped, pedopsihiater ipd.) Pri učencih je pomembno, da poleg težav prepoznavamo tudi močna področja, na katerih lahko gradimo oz. spodbujamo učenčev razvoj.

 

Kakšna pomoč pripada mojemu otroku oz. kakšen je postopek prepoznavanja PPPU?

Predno steče postopek za pridobivanje odločbe (o tem kasneje), se upošteva 5 stopenjski model pomoči otrokom z učnimi težavami, v vsako stopnjo pa morajo biti vključeni tudi starši ( Magajna, Kavkler, Čačinovič-Vogrinčič, Pečjak in Bregar-Golobič, 2008).

1. Pomoč učitelja v razredu/dopolnilni pouk/pomoč v podaljšanem bivanju.
Učne težave pri učencih navadno prvi prepoznajo učitelji, ki otroka poučujejo. Na prvi stopnji torej pomoč nudi učitelj, ki otroka uči. Upošteva dobro poučevalno prakso, otrokove težave, otroku zagotavlja prilagoditve (časovne, metodične, prostorske), uporablja ustrezne pripomočke ipd.

2. Pomoč šolske svetovalne službe
Če otroku ne zadostuje pomoč učitelja, se lahko v proces pomoči vključi šolska svetovalna služba (npr. psiholog, specialni pedagog ipd.). Na tej stopnji se v učenčevo osebno mapo vloži tudi načrt dela z otrokom.

3. Dodatna skupinska in individualna pomoč
Kadar so težave kljub pomoči v razredu, dopolnilnem pouku in občasni pomoči svetovalne službe še vedno prisotne, se lahko otroka na podlagi pisne podlage in obrazložitve vključi v individualno ali skupinsko dodatno pomoč. Znotraj šole se lahko opravijo tudi nekateri diagnostični postopki, katerih rezultati lahko strokovnim delavcem in staršem pomagajo pri delu z otrokom. Delo z otrokom mora biti zabeleženo in evalvirano.

4. Vključitev zunanje ustanove
Če pomoč na dosedanjih stopnjah ne zadostuje, se lahko starši za pomoč obrnejo na zunanje ustanove. Strokovnjaki v ustanovah izvedejo diagnostično testiranje ter podajo svoje mnenje o vrsti težav ter o morebitnem predlogu vključitve v »Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo«, za katerega se potrebuje »odločba« oz. drugih prilagoditvah, ki bi jih šola pri delu z učencem še upoštevala.
Zunanje ustanove:
– Svetovalni center za otroke in mladostnike (Ljubljana, Maribor, Koper, ..
– Zdravstveni domovi
– Center Motus

5. »Odločba« oz. usmeritev v Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
Zadnja stopnja pomoči se izvaja na podlagi strokovnih mnenj in evalvacijskih zapisnikov dosedanje pomoči, ki jo je bil učenec deležen. Če ima učenec še vedo izrazite težave, ga šola usmeri v postopek pridobivanja odločbe. V Programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo je učenec nato deležen ur dodatne strokovne pomoči (DSP) in več prilagoditev.

 

Postopek »pridobivanja odločbe« oz. postopek usmerjanja

Starši izpolnijo obrazec »Zahteva za začetek usmerjanja«, ki ga lahko dobijo na šoli. Obrazcu priložijo tudi:
– mnenje oz. poročilo šole o otroku;
– strokovna mnenja, ki so jih pridobili (mnenje zdravnika psihologa, specialnega pedagoga itd.);
– zapis pogovora z otrokom o postopku usmerjanja.
Vso dokumentacijo pošljejo na:

Zavod RS za šolstvo
Oddelek za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami
Privoz 11
1000 LJUBLJANA

Vlogo za usmerjanje nato dodelijo eni izmed komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki na podlagi pridobljene dokumentacije izdela strokovno mnenje. V mnenju je povzeto otrokovo funkcioniranje, težave, stopnja in primanjkljaja ter predlog usmeritve v program. Strokovno mnenje svetovalec pošlje staršem (vlagateljem) in šoli. Starš (vlagatelj) ima nato 8 dnevni rok za morebitno vložitev pripomb na strokovno mnenje. Na podlagi strokovnega mnenja svetovalec na Zavodu za šolstvo izda odločbo o usmeritvi v ustrezen program.

Po prejemu odločbe šola prične s postopkom priprave dokumentacije in izvajanja dodatne strokovne pomoči. Več o tem (izvajanje pomoči, individualiziran program – IP), pa v eni izmed naslednjih objav.

 

 

Literatura:

Magajna, L., Kavkler, M.,Čačinovič – Vogrinčič,G., Pečjak, S., Bregar – Golobič, K. (2008).
Koncept dela: Učne težave v osnovni šoli (str. 5–14). Ljubljana: Zavod republike Slovenije za
šolstvo.

Magajna, L., Kavkler, M., Košir, J. (2011). Osnovni pojmi. V S. Pulec – Lah, M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami – izbrane teme (str. 8–23). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja