Kako poteka socialni razvoj

Socialna naravnanost človeka je razvidna že iz dražljajev, ki jih preferirajo novorojenčki, saj med različnimi zvočnimi dražljaji najraje poslušajo prav človeški glas, med vsemi vidnimi dražljaji pa najraje gledajo človeški obraz (Zupančič, 2009). Socialni razvoj predstavlja zmožnost posameznika, da naveže in oblikuje bližnje, intimne in varne odnose z vrstniki in drugimi posamezniki (Darlng-Churchill in Lippman, 2016). Zajema proces usvajanja kulture, jezika in značilnosti družbe, v katero je otrok rojen (Alberg, 2019).

Socialni razvoj

Socialni razvoj v prvem mesecu življenja

Dva dni stari novorojenčki lahko posnemajo različne obrazne izraze odraslih, in sicer lahko posnemajo iztegovanje jezika, odpiranje ust, šobljenje ustnic ter vesel in žalosten izraz (Meltzoff in Kuhl, 1991, v: Zupančič, 2009). Posnemanje vedenja omogočajo zrcalni nevroni, sam proces posnemanja pa je ključen za učenje in pridobivanje novega znanja o sebi ter o dogajanju v okolici (Gallese, 2003; več o zrcalnih nevronih si lahko preberete TUKAJ). Dojenčkova zmožnost posnemanja je na začetku omejena v kontekstu socialnega učenja, saj posnema zgolj tisto, kar zmore. Te prve oblike posnemanja imenujemo mimično posnemanje (Tomasello, 1999, v: Zupančič, 2009). Tovrstno posnemanje predstavlja učinkovito sredstvo, ki novorojenčkom omogoča raziskovanje socialnega sveta in vzpostavljanje socialnih odnosov (Zupančič, 2009).

Socialni razvoj v prvem letu življenja

Med četrtim in šestim tednom starosti se pri dojenčkih prične pojavljati spontani socialni nasmeh, ki predstavlja nasmeh, ki ga vzbudi zaznava človeškega obraza, občasno pa se pojavi tudi kot odziv na prijeten zvok ali podrobnosti na predmetih. Nekatere teorije razlagajo, da je spontani socialni nasmeh pravzaprav prirojeni signal, s katerim dojenček lahko vzdržuje in povečuje socialno stimulacijo (Zupančič, 2009).

V drugem mesecu starosti se dojenček začne bolj dejavno vključevati v interakcijo, in sicer lahko vzpostavlja očesni stik ter ritmično izmenjuje svoje odzive. To pomeni, da dojenček opazuje obraz »sogovornika« ter se nanj odziva z nasmehi, gibi rok in vokalizacijo. Sledi odziv »sogovornika«. Glede na njegov odziv dojenček ponovno prilagodi svoje vedenje. V tem obdobju postane dojenček sposoben neposredno posnemati gibe posameznih delov telesa, z izjemo glave, obenem pa lahko odloženo posnema obrazne izraze, kar pomeni, da določen obrazni izraz, ki ga je opazil, samostojno ponovi čez nekaj ur ali naslednji dan. Z odloženim posnemanjem dojenčki komunicirajo z ljudmi, s katerimi so že vstopali v socialno interakcijo (Zupančič, 2009).

Med tretjim in četrtim mesecem starosti se pojavi začasni pozitivni umik iz interakcije, kar se na primer kaže kot začetni nasmeh dojenčka "sogovorniku", čemur sledi odmikanje pogleda in nato ponoven nasmeh. Začasni pozitivni umik iz interakcije kaže na dojenčkovo zavedanje pozornosti, ki mu jo namenja "sogovornik" (Zupančič, 2009).

V naslednjih dveh mesecih sledi še pojav diferenciacije razumevanja sebe, kar pomeni, da dojenček pričenja razumeti, da je njegova dejavnost identična tisti, ki jo vidi, ko se opazuje v ogledalu (Vasta, Hiath in Miller, v: Zupančič, 2009). Razvoj razumevanje sebe dojenčku omogoča pridobivanje izkušenj o sebi preko delovanja na zunanje okolje, obenem pa spoznava tudi lastne vedenjske sposobnosti in omejitve v določenih (socialnih) situacijah. Sočasno se začenja vključevati v sodelovalne igrice z odraslo osebo, kot je na primer preprosto skrivanje (ku-ku). Komunikacija je v tem obdobju diadna, kar pomeni, da je dojenček v komunikaciji lahko pozoren zgolj na drugo osebo, ne pa na osebo in določen predmet hkrati. V tem obdobju se pričenja tudi preprosta komunikacija z vrstniki, ki se jim dojenček nasmehne, jih gleda in se jih dotika (Zupančič, 2009).

Socialni razvoj otroka, sodelovalne igre, socialna interakcija, posnemanje

Med sedmim in osmim mesecem starosti začnejo dojenčki v socialni komunikaciji uporabljati predmete, ki jih ponujajo drugim posameznikom ob pričakovanju, da jih bodo ti kmalu vrnili nazaj. Hkrati radi kažejo, kaj s predmeti počnejo in ob tem vokalizirajo ter preverjajo, če jih odrasli opazuje. V tem času začnejo posnemati tudi vedenja, ki jih vodijo do določenega cilja (Zupančič, 2009). Okoli devetega meseca starosti se pojavi še sposobnost posnemanja dejanj s predmeti, ki se imenuje socialno posnemanje. Gre za namerno ponavljanje vedenja druge osebe in predstavlja prvo obliko kulturnega učenja. Otroku omogoča, da se uči o uporabi in namenu določenih predmetov (Zupančič, 2009).

Socialni razvoj v otroštvu in mladostništvu

Konec prvega in drugega leta starosti je interakcija med otroki in odraslimi vezana predvsem na predmete, v interakciji z vrstniki pa se pojavljajo sodelovalne in konfliktne socialne izmenjave (Zupančič, 2009).

V drugem letu se ponovno spremeni kakovost zavedanja sebe, in sicer se je malček zmožen prepoznavati na podlagi svojega videza. Zavedanje sebe in ločevanje sebe od drugih se kaže tudi v posesivnosti do stvari, ki mu pripadajo. V drugem in tretjem letu starosti v interakciji tako naraščajo vedenja, s katerimi malčki uveljavljajo težnje po posedovanju stvari ali ljudi. Močno zavedanje sebe lahko vodi do prvih nestrinjanj z odraslimi, obenem pa to zavedanje spodbuja tudi različne čustveno-socialne spretnosti, kot so empatija, prosocialno vedenje in igre posnemanja (Zupančič, 2009).

Okrog starosti dveh let in pol je mogoče opredeliti tudi stopnjo malčkove socialne prilagojenosti, ki opisuje značilnosti malčkovega čustvenega izražanja v skupini vrstnikov in odraslih oseb ter značilnosti socialnega odzivanja (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001, v: Zupančič, 2009). Socialna prilagojenost zajema čustveno prilagojenost, vedenje do vrstnikov in vedenje do odraslih oseb (Zupančič, 2009).

Otroci od tretjega leta naprej razvijajo nove oblike socialnih interakcij in kompetentnosti, ki vključujejo predvsem razvoj sposobnosti komuniciranja, recipročnosti, empatije in skupnega reševanja problemov (npr. Shatz in Gelman, 1973, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Starejši predšolski otroci se z vrstniki več neposredno pogovarjajo, obenem pa se v tem obdobju razvijata tudi empatija in razumevanje sebe ter drugih, kar predstavlja pogoj za razvoj socialnih interakcij med vrstniki (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) (več o razvoju empatije si lahko preberete TUKAJ).

V obdobju srednjega in poznega otroštva otroci veliko časa preživijo z vrstniki, ki imajo v njihovem življenju vse bolj pomembno vlogo. Vedno bolj realno ocenjujejo svoj položaj in priljubljenost v skupini, obenem pa vrstniški odnosi pridobijo novo kakovost. Želja otrok po sodelovanju in socialnem vključevanju je vedno večja, prav tako pa je vedno večji tudi vpliv vrstnikov na posameznikove odločitve in mišljenje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009a).

Mladostniki v socialnih stikih pridobivajo tudi nova socialna spoznanja in spretnosti, obenem pa preko preizkušanja različnih vlog, opredeljevanja življenjskih ciljev, prepričanj in vrednot oblikujejo svojo identiteto. Vrstniška skupina predstavlja okolje, kjer mladostniki preživijo največ časa.

Socialni možgani

Hipoteza o obstoju socialnih možganov, torej skupka možganskih struktur, ki so odgovorne za socialni razvoj in socialne veščine, je bila postavljena kot odgovor na vprašanje, zakaj imajo primati nenavadno velike možgane glede na njihovo telesno velikost (Dunbar 1998; v: Dunbar in Shultz, 2007). Primati naj bi zaradi svojega kompleksnega socialnega življenja potrebovali večje možgane, saj se zgolj tako lahko soočajo z vsemi zahtevami socialnega okolja. Razvoj socialnih možganov in posledično življenje v skupnosti izboljša možnosti za preživetje človeške vrste, kar pojasni evolucijsko pomembno vlogo socialnih možganov (Cozolino, 2017). Kljub začetni predpostavki, da hipoteza socialnih možganov velja zgolj za primate, so raziskovalci ugotovili, da omenjena hipoteza drži tudi za druge skupine sesalcev (Dunbar in Bever, 1998; v: Dunbar in Shultz, 2007).

Dojenčki se rodijo zgolj z zametki socialnih funkcij oziroma s predispozicijo za razvoj socialnih veščin. Kompleksnost socialnih veščin se nato skozi razvoj spreminja, kar otrokom omogoča, da vedno bolj učinkovito komunicirajo (npr. Bruner, 1999, Fogel, 1993, v: Legerstee, 2013).  Hipoteza o obstoju socialnih možganov opisuje predvsem zmožnost posameznika, da uporabi znanje o vedenju in miselnih stanjih drugih posameznikov z namenom predvidevanja in manipuliranja njihovih vedenj (Dunbar, 2003).

Možganske strukture, vpletene v socialni razvoj

Za vzpostavljanje socialnih interakcij je ključna možganska skorja, predvsem frontalni deli možganov (Dunbar in Shultz, 2007). Frontalni deli možganov na primer omogočajo obstoj deljene oziroma skupne vezane pozornosti (Grossman in Johnson, 2007). Pomemben del socialnih možganov predstavlja tudi amigdala, saj je ena izmed njenih najpomembnejših nalog prepoznava in integracija čustvenih znakov (več o strukturi možganov si lahko preberete TUKAJ). Zmožnost prepoznavanja čustvenih znakov je pomembna v vseh socialnih kontekstih in posameznikom omogoča, da se v socialnih okoliščinah bolje znajdejo in odzivajo (Dunbar, 2003).

Prav tako socialne možgane sestavljajo tudi zrcalni nevroni, ki se aktivirajo, ko opazujemo druge ljudi (Gallese, 2009, v: Legerstee, 2013; več o zrcalnih nevronih si lahko preberete TUKAJ). V procesih zaznavanja socialnih dražljajev sodelujejo tudi deli temporalnega režnja, kot je fuziformni girus, ki predstavlja strukturo, odgovorno za zaznavanje obrazov. Obraz in obrazni izrazi ponujajo mnogo socialno pomembnih informacij, hkrati pa je predvsem za dojenčke pomembno, da znajo ločiti med znanimi in neznanimi obrazi. Pri zaznavi obrazov sodeluje tudi superiorni temporalni sulkus, ki pa je med drugim, skupaj s fuziformnim girusom, povezan tudi z usmerjanjem pogleda in zaznavanjem smeri sogovornikovega pogleda (Grossman in Johnson, 2007).

Povezave, ki se nahajajo v strukturah socialnih možganov, so odvisne tudi od izkušenj, kar pomeni, da je socialni razvoj med drugim odvisen tudi od okolja in izkušenj, ki jih otroci pridobivajo v zgodnjih letih (Cozolino, 2014).

Zaključek

Socialne veščine so vedno pogosteje prepoznane kot ključne za posameznikov uspeh, tako v šoli kot v življenju. Z razvojem socialnih veščin otroci pridobivajo samozavest in kompetence, ki jim omogočajo bolj učinkovito reševanje problemov in gradnjo kakovostnih medosebnih odnosov (Darling-Churchill in Lippman, 2016), zato je pomembno pozornost posvečati tudi optimalnemu socialnemu razvoju (za urjenje socialnih veščin lahko uporabite tudi kartice za mimiko, ki jih najdete TUKAJ).

 

Povzeto po:

Alberg, J. (2019). Social development. V L. Susan (ur.), Preparing to teach commiting to learn: An introduction to educating children who are deaf/hard of hearing, 4/1–4/10. Dostopno na spletni strani: https://www.infanthearing.org/ebook-educating-children-dhh/chapters/Chapter%204%202018.pdf

Cozolino, L. (2014). The neuroscience of human relationships: Attachment and the developing social brain (Norton series on interpersonal neurobiology). New York: WW Norton & Company.

Cozolino, L. (2017). The Neuroscience of Psychotherapy: Healing the Social Brain (Norton Series on Interpersonal Neurobiology). New York: W. W Norton & Company. Dostopno na spletni strani: https://i-cbt.org.ua/wp-content/uploads/2017/11/Louis_Cozolino.pdf

Darling-Churchill, K. E. in Lippman, L. (2016). Early childhood social and emotional development: Advancing the field of measurement. Journal of Applied Developmental Psychology45, 1–7.

Dunbar, R. I. (2003). The social brain: Mind, language, and society in evolutionary perspective. Annual review of anthropology32(1), 163–181.

Dunbar, R. I. in Shultz, S. (2007). Understanding primate brain evolution. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences362(1480), 649–658.

Gallese, V. (2003). The roots of empathy: The shared manifold hypothesis and the neural basis of intersubjectivity. Psychopathology36(4), 171–180.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Socialni in moralni razvoj v zgodnjem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 363–381). Ljubljana: Rokus Klett.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009a). Socialni in moralni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 451–467). Ljubljana: Rokus Klett.

Zupančič, M. (2009). Socialni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 255–277). Ljubljana: Rokus Klett.

Zupančič, M. in Svetina, M. (2009). Socialni razvoj v mladostništvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 589–611). Ljubljana: Rokus Klett.

Vpišite se na naše novice

Soglasje za hrambo podatkov

Soglašam, da Center Motus za namene obveščanja uporabi moj:

Z vpisom na naša obvestila soglašate z našo politiko varovanja osebnih podatkov, ki je dostopna na tem naslovu.

Avtor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja