Logoped za odrasle je strokovnjak, katerega delo obsega diagnostično ocenjevanje in obravnavo komunikacijskih, jezikovnih in govornih motenj. Kljub temu, da je v splošni javnosti prisotno mišljenje, da je logoped tisti strokovnjak, ki dela le z otroki, pri katerih se pojavljajo motnje izgovorjave glasov, temu ni tako. Delo logopeda zajema vsa starostna obdobja, od dojenčka do starostnika. V vsakem izmed teh starostnih obdobij logoped nudi različne vrste pomoči osebi, ki potrebuje strokovno pomoč in obravnavo. Nekatere komunikacijske, govorne ali jezikovne motnje se pojavijo že zgodaj v otroštvu, spet druge pa se začnejo kazati šele v odraslosti ali starosti. Določene motnje, s katerimi se logopedi srečujemo na svojih obravnavah, so prirojene, spet druge pa pridobljene. Predvsem slednje so pogost razlog, da se odrasle osebe odločijo za obisk logopeda.

 

Razlogi za obisk logopeda v odrasli dobi

V sodobnem svetu je komunikacija ključnega pomena. V primeru odstopanj ali težav na področju komunikacije ima posameznik izzive pri vključevanju v širšo družbo. Ti izzivi se lahko pojavijo tako pri otrocih kot pri odraslih, logopedova naloga pa je pri obeh populacijah enaka – zagotavljati posamezniku njegovo osnovno pravico do učinkovite komunikacije. V tem članku bomo predstavili najpogostejše motnje, zaradi katerih je priporočljiv obisk logopeda v odraslosti.

 

Motnja požiranja (disfagija)

O motnji požiranja, imenovani tudi disfagija, govorimo, ko gre pri osebi za težave pri požiranju hrane in tekočin. Motnje požiranja se sicer lahko pojavijo v kateremkoli starostnem obdobju, a so najpogostejše v odraslosti in pri starostnikih. Oseba lahko pri sebi opazi, da ji določena tekstura oz. trdota hrane ali tekočina povzroča vse več težav, npr. vsakič, ko spije kozarec vode, se pojavi kašelj in neprijeten občutek, ki bi ga lahko opisali kot »kapljice, ki so zašle v napačno cev«, tj. v sapnik namesto v požiralnik.

Poleg tega, da je pri osebi mogoče opaziti dalj časa trajajoče hranjenje, se lahko pojavijo tudi druge težave:

  • bolečine ob požiranju (odinofagija)
  • pekoča zgaga (refluks)
  • povečano slinjenje
  • zavračanje hrane ali izguba telesne teže
  • občutek zatikanja hrane v grlu
  • kašelj takoj po požiranju hrane ali pijače.

Motnje požiranja se pri odraslih najpogosteje pojavijo kot posledica določenih nevroloških motenj, kot so npr. multipla skleroza, mišična distrofija, amiotrofična lateralna skleroza (ALS), Parkinsonova bolezen ipd. ali pa kot posledica poškodb glave, npr. po možganski kapi ali prometni nesreči.

 

➜ Vloga logopeda pri obravnavi odrasle osebe z motnjo požiranja

Obravnava motenj požiranja mora biti vedno prilagojena posamezniku s to motnjo. Obravnava osebe z motnjo požiranja je vedno timska, saj je nujna vključenost več strokovnjakov, med katerimi ima pomembno vlogo prav logoped. Logoped za odrasle s pomočjo učenja drugačnih tehnik oz. manevrov požiranja, vaj za krepitev mišic obraza in vratu ter prilagajanja teksture hrane zagotavlja, da je hranjenje in požiranje predvsem varen in prijeten dogodek za osebo z motnjo požiranja.

Glavni cilji logopedske obravnave pri motnji požiranja so povezani s tem, da oseba doseže varen potek požiranja ter da je primerno prehranjena in da zaradi motnje požiranja ne izgublja teže.

Afazija

Afazija je v prvi vrsti komunikacijska motnja, saj gre za težave na vseh področjih komunikacije, in sicer na področju razumevanja govora, na področju produkcije govora (govorjenja), pri branju, pisanju, poimenovanju in ponavljanju besed ali povedi. Pomembno je poudariti, da se pri vsaki osebi z afazijo ne pojavijo vse od naštetih težav.

Pri osebi z afazijo se lahko pojavijo naslednji znaki:

  • težave z razumevanjem govora: oseba ne razume vsebine tega, kar ji je sogovornik povedal; sogovorniku bo odgovorila na vprašanje oz. nadaljevala pogovor, vendar ta ne bo vsebinsko primeren ob sicer ustrezni produkciji govora
  • težave s produkcijo govora: oseba potrebuje veliko časa, da izgovori določeno besedo ali poved; pri izgovorjavi se zelo napreza, govor je počasen, izgovarja zlog po zlog, njeno razumevanje pa je ohranjeno
  • težave s poimenovanjem: oseba ima težave s priklicem besed na podlagi slike, opisa; pogosto ima občutek, da ima določeno besedo »na koncu jezika«, vendar je ne zmore priklicati in povedati
  • težave s ponavljanjem: oseba ima težave pri ponovitvi slišanega
  • težave s pisanjem in branjem.

Najpogostejši razlog za afazijo je možganska kap. Po nekaterih podatkih se pri kar tretjini oseb, ki preživijo možgansko kap, pojavi ena izmed oblik afazije. Poleg možganske kapi do afazije pogosto pride tudi zaradi prisotnosti možganskih tumorjev ali poškodbe glave in določenih oblik demence, npr. Alzheimerjeva demenca.

 

Vloga logopeda pri obravnavi odrasle osebe z afazijo

Tako kot pri obravnavi oseb z motnjo požiranja je tudi pri obravnavi osebe z afazijo logopedska obravnava individualizirana, torej prilagojena vsakemu posamezniku. Ker poznamo različne vrste afazij, se pri različnih osebah pojavljajo različni znaki. Logoped za odrasle mora najprej opredeliti, za katero vrsto afazije gre, saj mu to pomaga pri načrtovanju obravnav in postavljanju ciljev. Pogosto je obravnava usmerjena tudi v delo s podporno mrežo osebe z afazijo, torej v delo z njeno družino, ki lahko najbolj pripomore k njeni optimalni rehabilitaciji.

Glavni cilji logopedske obravnave pri afaziji so povezani s krepitvijo ohranjenih sposobnosti govora in s ponovno vzpostavitvijo oz. pridobitvijo tistih, ki so okrnjene.

 

Dizartrija

Dizartrija je motorična govorna motnja, pri kateri gre za šibkost mišic, ki sodelujejo pri govoru. Ravno šibkost mišic je tista, ki povzroči govorno motnjo, saj govor postane počasen, momljajoč in težko razumljiv. Gre za nevrološko motnjo, pri kateri oseba ni zmožna nadzorovati govornih mišic. Motnje se lahko pojavijo na živčnih poteh do mišic ali na stiku živca s samo mišico.

Pri odrasli osebi z dizartrijo lahko opazimo naslednje znake:

  • počasen govor z nenadnimi premori
  • nerazločna in nenatančna izgovorjava
  • znižana melodičnost govora, ni intonacije (monoton govor)
  • pogosto tudi spremembe na obrazu, kot bi izginila vsa obrazna mimika (»obraz maske«)
  • slabša kakovost glasu, glas je stisnjen in hripav
  • slišen je vdih pri govoru (stridor).

Dizartrija ni omejena samo na odraslost, saj se skupaj s cerebralno paralizo lahko pojavi že zelo zgodaj. Pogosto pa se pojavi v odrasli dobi oz. pri starostnikih, najpogosteje ob prisotnosti nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, kot so npr. ALS (amiotrofična lateralna skleroza), multipla skleroza in Parkinsonova bolezen. Sploh pri slednji se dizartrija pojavlja pri 70–100 % oseb. Poleg tega se dizartrija pogosto pojavi po poškodbi glave, npr. po prometni nesreči, in po možganski kapi ter pri možganskih tumorjih.

 

Vloga logopeda pri obravnavi odrasle osebe z dizartrijo

Glavni cilji logopedske obravnave odrasle osebe z dizartrijo so povezani s pridobivanjem učinkovitosti in naravnosti komunikacije ter povečanjem zmožnosti sporočanja. Pri osebi z dizartrijo je logopedska obravnava izjemnega pomena, saj se pogosto pojavlja skupaj z motnjo požiranja (disfagijo). Logoped lahko natančno diagnosticira nevrološki problem, in temu primerno prilagodi cilje obravnave in rehabilitacije. Tako kot pri afaziji obstaja tudi pri dizartriji več vrst. Pomembno je določiti vrsto dizartrije, kar logopedu pomaga, da lažje predvidi potek govorne motnje in temu primerno izbere terapevtske cilje. Logopedska obravnava stremi k spremembi oz. izboljšanju posameznikove drže in moči, dihanja, artikulacije, melodije govora. Nujno je tudi delo z družino odrasle osebe in po potrebi zagotavljanje nadomestne in dopolnilne oblike komunikacije.

Odstopanja na področju artikulacije

Artikulacija ali izgovorjava predstavlja oblikovanje glasov z govorili, tj. govorno produkcijo. Predstavlja enega izmed najpogostejših razlogov za obisk logopeda, sploh v otroški dobi, ko otroci še usvajajo glasove in pravilno izgovorjavo. Več o motnjah artikulacije si lahko preberete TUKAJ.

To pa še ne pomeni, da se pri odraslih te motnje ne pojavljajo. Prav tako to ne pomeni, da jih pri odraslih ni mogoče odpraviti, bo pa morda potrebnega več truda in časa, da bo oseba odpravila že ustaljene govorne vzorce in se naučila novih. Prednost obravnave motenj artikulacije pri odraslih je po drugi strani višja notranja motivacija kot pri otrocih, saj odrasla oseba jasno ve, zakaj želi odpraviti določeno odstopanje v izgovorjavi.

Razlogi za prihod na logopedsko obravnavo so lahko različni: želja po boljših možnostih na področju zaposlitve, večletno prigovarjanje družine, lastna notranja želja po pravilni izgovorjavi… Ne glede na razlog lahko z nekaj volje, veliko mero vztrajnosti in konsistentnimi logopedskimi obravnavami tudi odrasla oseba doseže pravilno artikulacijo.

 

Druge govorno-jezikovne motnje pri odraslih

Poleg zgoraj omenjenih razlogov za obisk logopeda se pri odraslih pojavljajo tudi druga odstopanja na področju govora, jezika ali komunikacije, ki so lahko razlog za željo po logopedski obravnavi. To so:

  • Glasovne motnje

O glasovnih motnjah govorimo pri odstopanju v kakovosti glasu, tj. v višini, tonu in jakosti glasu. Glas lahko zveni hripav, stisnjen, lahko se pojavlja slišen vdih (stridor), oseba pa se pri govoru vidno napreza. Odstopanje v kakovosti glasu lahko označimo kot glasovno motnjo takrat, ko je oseba zaskrbljena zaradi lastnega glasu, opaža razlike v kakovosti glasu glede na preteklost in ji lastni glas ne omogoča več učinkovite in brezskrbne komunikacije.

Glasovne motnje so pogoste predvsem pri osebah, ki v svojem poklicu uporabljajo svoj glas preko celega dne. To so npr. vzgojitelji/ce v vrtcu, učitelji/ce, profesorji/ice, profesionalni pevci/ke, prodajalci/ke, pa tudi logopedi, specialni in rehabilitacijski pedagogi ipd. V teh poklicih je izjemnega pomena, da oseba pravočasno poišče pomoč logopeda. Skupaj bosta lahko ugotovila, za kakšna in kolikšna odstopanja gre, na podlagi tega pa oblikovala načrt in cilje obravnav. Po potrebi bo logoped svetoval tudi pregled pri foniatru, tj. zdravniku specialistu za motnje glasu.

  • Okvare sluha

Okvara ali izguba sluha je najpogostejša prirojena motnja na svetu, saj se pojavlja pri 1 do 3 na 1000 živorojenih otrok. Poleg tega je tudi zelo pogosta pri odraslih in starostnikih, kjer gre za starostno izgubo ali slabšanje sluha (prezbiakuza). Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je na svetu okoli 466 milijonov ljudi z okvaro sluha, od tega je več kot 90 % odraslih oseb. Okvara sluha se s starostjo pojavlja pogosteje, sploh po 60. letu starosti. Večkrat se zgodi, da oseba sama ne opazi okvare sluha. Pogosteje jo prvi zaznajo družinski člani in prijatelji, ki začnejo opažati, da morajo osebo večkrat poklicati po imenu, da se odzove, da jih slabše sliši, če ne stojijo pred njo, da deluje, kot da jih oseba ignorira, ker jim ne odgovarja na vprašanja ipd.

Naglušnost pomeni okvaro sluha do določene stopnje (oseba ima določene ostanke sluha), medtem ko gre pri gluhosti za popolno odsotnost sposobnosti slišati. Moderna tehnologija nam je omogočila, da premagamo tudi te motnje. Pri naglušnosti lahko zdravnik specialist predpiše slušni aparat, pri gluhosti pa polžev vsadek, v kolikor je oseba primeren kandidat za vstavitev.

Nujna je tudi vključitev v specializirano logopedsko obravnavo, saj slušni pripomoček sam po sebi še ne zagotavlja, da se bo osebi sluh povsem povrnil. S pomočjo logopeda se posameznik ponovno nauči slišati oz. slišati na drugačen način, privaja se na slušni pripomoček in se nauči po potrebi spreminjati njegove nastavitve.

 

Povzeto po:

ASHA. (b.d.). Voice Disorders. https://www.asha.org/practice-portal/clinical-topics/voice-disorders/

Battelino, S. (2017). Avdiometrija, vestibulometrija in avdiološka elektroakustika v vsakdanji praksi: Učbenik za tečajnike avdiometrije in vestibulometrije, avdiološke elektroakustike, logopede, študente splošne in dentalne medicine, specializante otorinolaringologije, klinične logopedije in nevrologije ter specializante medicine dela, prometa in športa. Ljubljana: Katedra za otorinolaringologijo Medicinske fakultete: Univerzitetni klinični center, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Avdiovestibuloški center.

CDC. (2015, februar 18). Genetics of Hearing Loss | CDC. Centers for Disease Control and Prevention. https://www.cdc.gov/ncbddd/hearingloss/genetics.html

Cleveland Clinic. (b. d.). Dysarthria & Speech: Symptoms, Causes, Treatments. Cleveland Clinic. https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/17653-dysarthria

Duffy, J. (2013). Motor Speech Disorders: Substrates, Differential Diagnosis, and Management. 4th ed., St. Louis, Mo.: Elsevier Mosby, 2013.

Hočevar-Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Žemva, N. (2008). SiNAPSA | Net | Afazija, kaj je to? https://www.sinapsa.org/radovedni/prispevki/Afazija

Vpišite se na naše novice

Soglasje za hrambo podatkov

Soglašam, da Center Motus za namene obveščanja uporabi moj:

Z vpisom na naša obvestila soglašate z našo politiko varovanja osebnih podatkov, ki je dostopna na tem naslovu.

Avtor