Logoped za odrasle

Logoped za odrasle je strokovnjak, katerega delo obsega diagnostiko in obravnave komunikacijskih, jezikovnih in govornih motenj. Kljub temu, da je v splošni javnosti prisotno mišljenje, da je logoped tisti strokovnjak, ki dela le z otroki, pri katerih se pojavljajo motnje izgovorjave glasov, temu ni tako. Delo logopeda zajema vsa starostna obdobja, od dojenčka do starostnika, in v vsakem izmed teh starostnih obdobij logoped nudi različne vrste pomoči osebi, ki pride po strokovno pomoč in obravnavo. Nekatere komunikacijske, govorne ali jezikovne motnje se pojavijo že zgodaj v otroštvu, spet druge pa se začnejo kazati šele v odraslosti ali starosti. Določene motnje, s katerimi se logopedi srečujemo na svojih obravnavah, so prirojene, spet druge pa pridobljene. Sploh slednje so pogosto razlog, da se odrasle osebe odločijo za obisk logopeda.

Razlogi za obisk logopeda v odrasli dobi

V sodobnem svetu je komunikacija ključnega pomena. V kolikor pride do odstopanja ali težav na področju komunikacije, lahko pride pri posamezniku do težav pri vključevanju v širšo družbo. Ta težava se lahko pojavi tako pri otrocih kot pri odraslih, logopedova naloga pa je pri obeh populacijah enaka – zagotavljati človeku njegovo osnovno pravico do učinkovite komunikacije. V tem članku bomo predstavili najpogostejše motnje, zaradi katerih je priporočljiv obisk logopeda v odraslosti.

Motnja požiranja (disfagija)

O motnji požiranja, imenovani tudi disfagija, govorimo, ko gre pri osebi za težave pri požiranju hrane in tekočin. Motnje požiranja se sicer lahko pojavijo v kateremkoli starostnem obdobju, a so najpogostejše v odraslosti in pri starostnikih. Oseba lahko pri sebi opazi, da ji določena tekstura oziroma trdota hrane povzroča več težav kot druga. Pri prvi osebi se lahko vsakič, ko spije kozarec vode, pojavi kašelj in neprijeten občutek, ki ga bi oseba opisala kot kapljice, ki so »zašle v napačno cev«, tj. v sapnik namesto v požiralnik. Spet druga oseba pa ima lahko več težav pri sicer trši hrani, ki pa se močno drobi, npr. piškoti, čips, …

Poleg tega, da je pri osebi moč opaziti daljše trajajoče hranjenje, se lahko pri osebi pojavijo tudi drugi znaki:

• bolečine ob požiranju (odinofagija),
• pekoča zgaga (refluks),
• povečano slinjenje,
• zavračanje hrane ali izguba telesne teže,
• občutek zatikanja hrane v grlu,
• kašelj takoj po požiranju hrane ali pijače.

Motnje požiranja se pri odraslih najpogosteje pojavijo kot posledica določenih nevroloških motenj, kot so npr. multipla skleroza, mišična distrofija, amoitrofična lateralna skleroza (ALS), Parkinsonova bolezen …, ali pa kot posledica poškodb glave, npr. po možganski kapi, prometni nesreči in drugih poškodbah glave.

➜ Vloga logopeda pri obravnavi odrasle osebe z motnjo požiranja

Obravnava motenj požiranja mora biti vedno prilagojena vsakemu posamezniku s to motnjo, saj se pri vsakemu posamezniku pojavljajo različni znaki. Obravnava osebe z motnjo požiranja je vedno timska, saj je nujna vključenost več strokovnjakov, med katerimi ima logoped pomembno vlogo. Logoped za odrasle s pomočjo učenja drugačnih tehnik oz. manevrov požiranja, vaj za krepitev mišic obraza in vratu ter prilagajanja teksture hrane zagotavlja, da je hranjenje in požiranje predvsem varen in prijeten dogodek za osebo z motnjo požiranja.

Glavni cilji logopedske obravnave pri motnji požiranja so, da oseba doseže varen potek požiranja, ter da je oseba primerno prehranjena in ne izgublja na svoji teži zaradi motnje požiranja.

Afazija

Afazija je v prvi vrsti komunikacijska motnja, saj gre za težave na vseh področjih komunikacije, in sicer na področju razumevanja govora, na področju produkcije govora (govorjenju), pri branju, pisanju, poimenovanju in ponavljanju besed ali povedi. Pomembno je poudariti, da se pri vsaki osebi z afazijo ne pojavijo vse od naštetih težav.

Pri osebi z afazijo se lahko pojavijo naslednji znaki:

• Težave z razumevanjem govora: oseba ne razume vsebine tega, kar ji je sogovorec povedal. Oseba bo sogovorcu odgovorila na vprašanje oziroma nadaljevala pogovor, a le-ta ne bo vsebinsko primeren, medtem ko je produkcija govora primerna;
• Težave s produkcijo govora: oseba bo potrebovala veliko časa, da bo izgovorila določeno besedo ali poved. Oseba se pri izgovorjavi zelo napreza, govor je počasen, izgovarja zlog po zlog, medtem ko je razumevanje ohranjeno;
• Težave s poimenovanjem: težave s priklicem besed na podlagi slike, opisa, …; oseba ima pogosto občutek, da ima določeno besedo »na koncu jezika«, pa je ne zmore priklicati in povedati;
• Težave s ponavljanjem: oseba ima težave pri ponovitvi slišanega;
• Težave s pisanjem in branjem.

Najpogostejši razlog za afazijo je možganska kap. Po nekaterih podatkih se pri kar tretjini oseb, ki preživijo možgansko kap, pojavi ena izmed oblik afazije. Poleg možganske kapi do afazije pogosto pride zaradi prisotnosti možganskih tumorjev ali poškodbe glave ter določenih oblik demence, npr. Alzheimerjeva demenca.

➜ Vloga logopeda pri obravnavi odrasle osebe z afazijo

Tako kot pri motnjah požiranja, je tudi pri obravnavi osebe z afazijo logopedska obravnava individualizirana, tj. prilagojena vsakemu posamezniku. Ker poznamo različne vrste afazij, se pri različnih osebah pojavljajo različni znaki. Logoped za odrasle mora v prvi vrsti ugotoviti, za katero vrsto gre, saj mu le-ta pomaga pri načrtovanju obravnav in postavljanju ciljev. Pogosto je obravnava usmerjena tudi v podporno mrežo osebe, torej njegovo družino, saj je ravno tista, s katero oseba preživi največ časa in je zanj najbolj pomembna ter najbolj pripomore k rehabilitaciji osebe z afazijo.

Glavni cilji logopedske obravnave pri afaziji so krepitev ohranjenih sposobnosti govora posameznika ter ponovna vzpostavitev oz. pridobitev tistih, ki so okrnjene. Na ta način lahko osebi zagotovi kar se da najboljšo komunikacijo in s tem polno vključenost v družbo.

Dizartrija

Dizartrija je motorična govorna motnja, pri kateri gre za šibkost mišic, ki sodelujejo pri govoru. Ravno šibkost mišic je tista, ki povzroči govorno motnjo, saj govor postane počasen, momljajoč in težko razumljiv. Gre za nevrološko motnjo, pri kateri oseba ni zmožna nadzorovati govornih mišic. Motnje se lahko pojavijo na živčnih poteh do mišic ali na stiku živca z mišico samo.

Pri odrasli osebi z dizartrijo lahko opazimo naslednje znake:

• Počasen govor, z nenadnimi premori,
• Nerazločna in nenatančna izgovorjava,
• Znižana melodičnost govora, ni intonacije (monoton govor),
• Pogosto opazimo tudi spremembe na obrazu, kot bi izginila vsa obrazna mimika (»obraz maske«)
• Slabša kvaliteta glasu, glas je stisnjen in hripav,
• Slišen je vdih pri govoru (stridor).

Dizartrija ni omejena samo na odraslost, saj se skupaj s cerebralno paralizo lahko pojavi že zelo zgodaj. Pogosto pa se pojavi v odrasli dobi oziroma pri starostnikih, kjer se najpogosteje pojavi ob prisotnosti nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, kot so npr. ALS (amiotrofična lateralna skleroza), multipla skleroza in Parkinsonova bolezen. Sploh pri slednji se dizartrija pojavlja pri 70 – 100 % bolnikov. Poleg tega, se dizartrija pogosto pojavi po poškodbi glave, npr. po prometni nesreči, in po možganski kapi ter pri možganskih tumorjih.

➜ Vloga logopeda pri obravnavi odrasle osebe z dizartrijo

Glavni cilji logopedske obravnave odrasle osebe z dizartrijo so pridobivanje učinkovitosti in naravnosti komunikacije ter povečanje zmožnosti sporočanja posameznika. Pri osebi z dizartrijo je logopedska obravnava izjemnega pomena, saj se pogosto pojavlja skupaj z motnjo požiranja (disfagijo). Tako lahko natančno diagnosticira nevrološki problem, in temu primerno prilagodi cilje obravnave in rehabilitacije. Tako kot pri afaziji, obstaja več vrst dizartrije. Logopedu določanje vrste dizartrije pomaga, saj lažje predvidi potek govorne motnje in temu primerno izbere terapevtske cilje. Logopedska obravnava stremi k spremembi oz. izboljšanju posameznikove drže in moči, dihanja, artikulacije, melodije govora, … Nujno je tudi delo z družino odrasle osebe in po potrebi zagotavljanje nadomestne in dopolnilne oblike komunikacije.

Odstopanja na področju artikulacije

Artikulacija ali izgovorjava predstavlja oblikovanje glasov z govorili, tj. govorno produkcijo. Je ena izmed najpogostejših razlogov za obisk logopeda, sploh v otroški dobi, ko otroci še usvajajo glasove in pravilno izgovorjavo. Več o motnjah artikulacije si lahko preberete TUKAJ.

To pa še ne pomeni, da se pri odraslih te motnje ne pojavljajo, prav tako pa to ne pomeni, da jih pri odraslih ni mogoče odpraviti. Lahko bo potrebno edino več truda in časa, da se že ustaljeni govorni vzorci odpravijo in se naučijo novi. Prednost obravnave motenj artikulacije pri odraslih pa je ravno višja notranja motivacija kot pri otrocih, saj odrasla oseba jasno ve, zakaj želi odpraviti določeno odstopanje v izgovorjavi.

Razlogi za prihod na logopedsko obravnavo so lahko različni: želja po boljših možnosti na področju zaposlitve, večletno prigovarjanje družine, lastna notranja želja po pravilni izgovorjavi, … Ne glede na razlog, v kolikor se odrasla oseba odloči za začetek logopedske obravnave zaradi motenj artikulacije, je logoped pravi strokovnjak, ki mu pri tem pomaga. Z nekaj energije, veliko mero vztrajnosti in konsistentnimi logopedskimi obravnavami lahko tudi odrasla oseba doseže pravilno artikulacijo.

Druge govorno-jezikovne motnje pri odraslih

Poleg zgoraj omenjenih razlogov za obisk logopeda, se pri odraslih pojavljajo tudi druga odstopanja na področju govora, jezika ali komunikacije. Pri vseh omenjenih priporočamo obisk logopeda, ki lahko diagnosticira določeno motnjo ter načrtuje obravnavo ali pa osebo usmeri naprej. To so:

• Glasovne motnje:

O glasovnih motnjah govorimo pri odstopanju v kvaliteti glasu, tj. v višini, tonu in jakosti glasu. Glas lahko zveni hripav, stisnjen, lahko se pojavlja slišen vdih (stridor), oseba pa se pri govoru vidno napreza. Odstopanje v kvaliteti glasu lahko označimo kot glasovno motnjo takrat, ko je oseba zaskrbljena zaradi lastnega glasu, opaža razlike v kvaliteti glasu glede na preteklost in ji lastni glas več ne omogoča učinkovite in brezskrbne komunikacije.

Glasovne motnje so pogoste predvsem pri osebah, ki v svojem poklicu uporabljajo svoj glas preko celega dne. To so npr. vzgojitelji/ce v vrtcu, učitelji/ce, profesorji/ice, profesionalni pevci/ke, prodajalci/ke, pa tudi logopedi, specialni in rehabilitacijski pedagogi, … V teh poklicih je izjemnega pomena, da če se oseba zave odstopanj v kvaliteti svojega glasu, poišče pomoč logopeda. Skupaj bosta lahko ugotovila, za kakšna in kolikšna odstopanja gre,  oblikovala načrt in cilje obravnav. Po potrebi bo logoped svetoval tudi pregled pri foniatru, zdravniku specialistu za motnje glasu.

• Okvare sluha:

Okvara ali izguba sluha je najpogostejša prirojena motnja na svetu, saj se pojavlja pri 1 do 3 na 1000 živorojenih otrok. Poleg tega, je tudi zelo pogosta pri odraslih in starostnikih, kjer gre za starostno izgubo ali slabšanje sluha (prezbiakuza). Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je na svetu okoli 466 milijonov ljudi z okvaro sluha, od tega je več kot 90% odraslih oseb. Okvara sluha se s starostjo pojavlja pogosteje, sploh po 60. letu starosti. Večkrat se zgodi, da oseba sama ne opazi okvare sluha, temveč so družina in prijatelji tisti, ki začnejo opažati, da morajo osebo večkrat poklicati po imenu, da se odzove, da če ne stojijo pred njo, jih slabše sliši, da zgleda, kot da jih oseba ignorira, ker jim ne odgovarja na vprašanja, …

Naglušnost pomeni okvaro sluha do določene stopnje, vseeno pa oseba ima določene ostanke sluha, medtem ko gre pri gluhosti za popolno odsotnost sposobnosti slišanja. Moderna tehnologija nam je omogočila, da premagamo tudi te motnje. Pri naglušnosti zdravnik specialist lahko predpiše slušni aparat, pri gluhosti pa polžev vsadek, v kolikor je oseba primeren kandidat za vstavitev.

Na tej točki pa je nujna vključitev v specializirano logopedsko obravnavo, saj slušni pripomoček sam po sebi še ne pomeni, da se bo sluh osebe vrnil na enako točko, kot je bil pred izgubo, tj. 100%. S pomočjo logopeda se posameznik ponovno nauči slušati oziroma slišati na drugačen način, se privaja na slušni pripomoček in po potrebi spreminja nastavitve le-tega.

Povzeto po:

ASHA. (b.d.). Voice Disorders. Dostopno na spletni strani: https://www.asha.org/practice-portal/clinical-topics/voice-disorders/

Battelino, S. (2017). Avdiometrija, vestibulometrija in avdiološka elektroakustika v vsakdanji praksi: učbenik za tečajnike avdiometrije in vestibulometrije, avdiološke elektroakustike, logopede, študente splošne in dentalne medicine, specializante otorinolaringologije, klinične logopedije in nevrologije ter specializante medicine dela, prometa in športa. Ljubljana: Katedra za otorinolaringologijo Medicinske fakultete: Univerzitetni klinični center, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Avdiovestibuloški center.

CDC. (2015, februar 18). Genetics of Hearing Loss | CDC. Centers for Disease Control and Prevention. Dostopno na spletni strani: https://www.cdc.gov/ncbddd/hearingloss/genetics.html

Cleveland Clinic. (b. d.). Dysarthria & Speech: Symptoms, Causes, Treatments. Cleveland Clinic. Dostopno na spletni strani: https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/17653-dysarthria

Duffy, J. (2013). Motor Speech Disorders: Substrates, Differential Diagnosis, and Management. 4th ed., St. Louis, Mo.: Elsevier Mosby, 2013.

Hočevar-Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Žemva, N. (2008). SiNAPSA | Net | Afazija, kaj je to? Dostopno na spletni strani: https://www.sinapsa.org/radovedni/prispevki/Afazija