Področja in komponente socialnega razvoja, prijateljstvo, moralni razvoj, navezanost, socialne veščine

Socialni razvoj poteka od razvoja preprostih socialnih veščin, kot je vzpostavljanje očesnega kontakta, do razvoja bolj kompleksnih veščin, kot sta sklepanje prijateljstev in reševanje konfliktov. Več o samem poteku in biološki podlagi socialnega razvoja si lahko preberete TUKAJ, v tem članku pa bodo predstavljena različna področja socialnega razvoja in komponente, ki se povezujejo s socialnim področjem. Najprej bodo predstavljene socialne veščine, ki predstavljajo osnovo za vključevanje v socialne interakcije, nato pa bodo predstavljeni še koncepti prijateljstva, navezanosti in moralnega razvoja.

Socialne veščine

Socialne veščine zajemajo več različnih vedenj, ki omogočajo socialno interakcijo. Alberg (2019) navaja eno izmed možnih kategorizacij, ki socialne veščine deli v štiri različne kategorije.

Temeljne socialne veščine predstavljajo ključne in najbolj osnovne veščine, ki omogočajo socialno interakcijo. Mednje spadajo ohranjanje očesnega stika, prepoznavanje in spoštovanje osebnega prostora ter razumevanje gest in čustvenih izrazov. Interakcijske veščine so tiste veščine, ki so nujno potrebne za vzpostavljanje stika in vzdrževanje pogovora. Vključujejo veščine, kot so reševanje konfliktov, začenjanje in zaključevanje pogovorov, določanje ustreznih tem pogovora ali vključevanje v interakcije s predstavniki avtoritete. Tretja skupina veščin so čustvene veščine, ki omogočajo prepoznavanje lastnih čustev in čustev drugih, empatično odzivanje in razumevanje telesne govorice. Te veščine nam omogočajo, da se poistovetimo z drugimi ljudmi in z njimi ohranjamo prijetne odnose. Zadnja skupina veščin so kognitivne veščine, ki med drugim zajemajo socialno zaznavanje, sprejemanje odločitev, razumevanje družbenih norm in spremljanje lastnega vedenja (Alberg, 2019).

Večino socialnih veščin ljudje usvojimo tekom otroštva, in sicer preko interakcij, ki jih imamo z okoljem. Preko poslušanja, opazovanja in preizkušanja otroci z normativnim razvojem brez večjega napora usvojijo socialne veščine, ki jim omogočajo učinkovito delovanje v socialnih situacijah (Alberg, 2019).

Prijateljstvo

Prijateljstvo je dlje trajajoč odnos med najmanj dvema osebama. Obenem predstavlja pomembno okolje, v katerem lahko posameznik uri svoje socialne veščine. Prijateljski odnos je definiran s koncepti pristnosti, vzajemne privlačnosti, recipročnosti in zaupanja. Razvoj prijateljstva poteka vzporedno s socialnim razvojem, saj so socialne veščine izrednega pomena za navezovanje in ohranjanje stikov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009a).

Do približno tretjega leta starosti otroci prijateljstvo razumejo kot nekaj trenutnega. Prijateljstva so v tem obdobju povezana z dejavnostmi, ki potekajo v določenem trenutku (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009a). Med tretjim in šestim letom starosti je za prijateljstva značilno predvsem, da se prijatelji vključujejo v skupne dejavnosti, pogosto živijo blizu ali imajo starše, ki so v medsebojnem prijateljskem odnosu. Otroci sčasoma prijateljstvo vedno bolj razumejo kot dlje trajajoč odnos, ki premaga tudi določene konflikte in v katerem si s prijatelji delijo skupne cilje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009a).

V letih, ki sledijo, otroci prijateljstvo vedno pogosteje pojmujejo kot odnos, za katerega je značilno vzajemno razumevanje, zaupanje, iskrenost in pravičnost. Obenem so v ozadju prijateljstev predvsem osebnostni kriteriji, torej, kako se posameznik osebnostno ujame z drugimi, in ne več zgolj vpletenost v skupne dejavnosti ali prijateljevanje staršev (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009a).

Prijateljstvo, socialni razvoj

V mladostništvu so vrstniške skupine bolj trajne in čustveno povezane; niso več vezane zgolj na interesne dejavnosti, kraj bivanja ali obiskovanje iste šole. V prijateljskih skupinah si mladostniki delijo podobne preference, zanimanja in naklonjenost. Med seboj so dobro organizirani in tesno povezani. Prijateljstva so v obdobju mladostništva v primerjavi s prijateljstvi v predhodnih obdobjih najbolj čustveno intenzivna in intimna. Mladostniki prijateljstva običajno navežejo s tistimi, ki imajo podobne interese, osebnostne značilnosti, stališča, prepričanja, načine preživljanja prostega časa in izobrazbene cilje (Zupančič in Svetina, 2009).

Navezanost

Navezanost predstavlja medsebojno naklonjen recipročen odnos med dvema osebama. Naklonjen odnos se v zgodnji starosti najpogosteje oblikuje med otrokom in skrbnikom ter se začne razvijati tako, da otrok s prirojenimi signali v svojo bližino kliče odraslo osebo. V prvem letu otrokove starosti se na podlagi omenjenega priklica druge osebe in njenega odzivanja razvije močna čustvena povezava. Čustveno povezavo omogočajo spoznavne in čustvene sposobnosti ter otrokove izkušnje. Oblikovanje navezanosti otrokom zagotavlja, da skrbnika (mamo, očeta ali koga drugega) uporabljajo kot varno bazo v procesu raziskovanja (Zupančič, 2009).

M. Ainsworth (1978, v: Zupančič, 2009) je v svoji raziskavi identificirala štiri različne stile navezanosti, ki se med seboj razlikujejo po kakovosti odnosa med otrokom in skrbnikom oziroma drugo referenčno osebo.

Za varno navezanost je značilna kakovostna vez med otrokom in skrbnikom. Ob ločitvi od skrbnika je otrok vidno pod stresom, a ga skrbnik lahko učinkovito potolaži, ko se vrne. Za izogibajoči stil navezanosti je značilno, da otrok ne kaže stresa ob ločitvi od skrbnika, ob njegovi vrnitvi pa se ga izogiba. Za ambivalentni stil navezanosti je značilno, da otrok pred ločitvijo pogosto išče stik s skrbnikom, po snidenju pa se ga izogiba. Za dezorganizirano navezanost pa je značilno, da se otrok v odnosu do skrbnika odziva na nenavaden in protisloven način, na primer začne ponovno močno jokati, ko se je že skoraj potolažil (Zupančič, 2009).

Izogibajočo, ambivalentno in dezorganizirano navezanost uvrščamo med ogrožene stile navezanosti.

Pomen varne navezanosti

Bohlin, Hagekull in Rydell (2002) so ugotovili, da otroci, ki so bili v prvih letih življenja varno navezani, med 8. in 9. letom starosti občutijo manj socialne anksioznosti, se pogosteje vključujejo v vrstniške skupine, doživljajo več pozitivnih interakcij in so v vrstniški skupini bolj priljubljeni. Kakovost navezanosti med otrokom in skrbnikom je torej pomembna za posameznikove odnose v kasnejših letih in pomembno vpliva na otrokovo socialno področje vsakodnevnega življenja.

Moralni razvoj

Moralni razvoj zajema načela in pravila, ki določajo kriterije za vrednotenje različnih dejanj, hkrati pa uravnavajo posameznikovo vedenje v družbi (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Moralni razvoj vključuje vzpostavljanje nadzora nad lastnimi potrebami in željami v skladu s standardi, ki veljajo v posameznikovem okolju (Zupančič, 2009). Tekom moralnega razvoja otroci postopoma usvajajo in ponotranjajo družbeno sprejete standarde primernega vedenja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Prvi zametki moralnega razvoja se pojavijo ob koncu prvega leta starosti in zajemajo enostavne oblike prosocialnega vedenja, kot so simpatija ali egocentrična empatija ter zavest o standardih vedenja, zametke sposobnosti presojanja o pravilnosti vedenj in specifične odzive (npr. doživljanje krivde; Zupančič, 2009). Kasneje moralni razvoj med drugim zajema tudi delovanje v skladu z moralnimi normami (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009), presojanje pravilnosti dejanj v različnih moralnih dilemah, razumevanje pravičnosti in prosocialnosti ter sposobnost inhibicije impulzov oziroma sposobnost samonadzora (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009a).

Socialni razvoj otrokom omogoča učenje moralnih pravil, saj ti pravila najpogosteje usvajajo preko pridobivanja konkretnih izkušenj iz socialnega okolja. Velik del učenja moralnih pravil poteka tudi preko socialnega posnemanja, pri čemer lahko odrasli preko pohval, pozornosti, daril, nasmeha ali objema učenje še dodatno spodbujajo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Zaključek

Razumevanje področij, ki so osnovana na socialnem razvoju in tistih, ki vplivajo na socialni razvoj, omogoča dober vpogled v pomen socialnih veščin v vsakodnevnem življenju.

 

Povzeto po:

Alberg, J. (2019). Social development. V L. Susan (ur.), Preparing to teach commiting to learn: An introduction to educating children who are deaf/hard of hearing, 4/1–4/10. Dostopno na spletni strani: https://www.infanthearing.org/ebook-educating-children-dhh/chapters/Chapter%204%202018.pdf

Bohlin, G., Hagekull, B. in Rydell, A. M. (2000). Attachment and social functioning: A longitudinal study from infancy to middle childhood. Social Development9(1), 24–39.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Socialni in moralni razvoj v zgodnjem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 363–381). Ljubljana: Rokus Klett.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009a). Socialni in moralni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 451–467). Ljubljana: Rokus Klett.

Zupančič, M. (2009). Socialni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 255–277). Ljubljana: Rokus Klett.

Zupančič, M. in Svetina, M. (2009). Socialni razvoj v mladostništvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 589–611). Ljubljana: Rokus Klett.

Vpišite se na naše novice

Soglasje za hrambo podatkov

Soglašam, da Center Motus za namene obveščanja uporabi moj:

Z vpisom na naša obvestila soglašate z našo politiko varovanja osebnih podatkov, ki je dostopna na tem naslovu.

Avtor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja