Bralna tekočnost in kako jo lahko razvijamo?

Branje je ključna učna spretnost in ena izmed prvih, ki se je otroci začnejo intenzivno učiti ob vstopu v šolo. Začetki učenja branja predstavljajo pomemben korak v otrokovem razvoju, saj oblikujejo temelj šolske uspešnosti. Ena ključnih komponent učenja branja je usvajanje bralne tekočnosti.

Kaj pravzaprav pomeni bralna tekočnost?

Bralna tekočnost se nanaša na sposobnost branja besedila hitro in natančno, s pravilnimi poudarki in intonacijo. Otroci, ki izkazujejo dobro bralno tekočnost, besedilo berejo z manj napora in napakami, berejo z naravnim ritmom in prebrano lažje razumejo (Rasinski, 2004). Razvijanje bralne tekočnosti je ključno, saj je pogoj za bralno razumevanje. Obenem otrokom pomaga tudi, da postanejo samozavestni bralci ter s tem zadovoljnejši in uspešnejši učenci (Demšar, 2016).

Stopnje učenja branja

Proces učenja branja je kompleksen in dolg – da bi razumeli, kako otrok pride do točke, ko njegovo branje postane dovolj tekoče, da uspe slediti tudi vsebini, je potrebno vedeti, kaj vse mora usvojiti pred tem.

Otrok se v prvi fazi učenja branja uči prepoznavati simbole, ki predstavljajo posamezne glasove (učenje črk, ki jim otrok dodeli pripadajoč glas). Sledi učenje vezave črk po dve ali po tri skupaj; ko to zmore hitro in brez napora, rečemo, da je veščina avtomatizirana in otrok lahko preide na naslednjo stopnjo, tj. stopnjo branja besed (Stare, 2021). Otrok se v tej fazi skozi daljše besede najprej prebija s pomočjo dekodiranja na ravni črk – to pomeni, da bere od črke do črke (Demšar, 2016). Pri tem sprva vleče posamezne glasove, dokler ne prebere celotne besede (npr. besedo »mama« bere kot »maaamaaa«). Tekoče branje je mogoče šele, ko otrok prepoznava besede hitro in avtomatizirano; to pomeni, da besed ne bere več črko po črko, temveč jih vidi kot celoto.

Besede, ki jih otrok prepozna takoj, ne da bi moral dekodirati vsako črko znotraj njih, postanejo del njegovega ortografskega leksikona. Več bralnih vaj je otrok deležen, bogatejši je njegov ortografski leksikon in bolj tekoče lahko bere (Trautwein in Schroeder, 2018). Ko je besed dovolj, da se otroku ne zatika več, doseže ustrezno bralno tekočnost. Šele ta stopnja branja, pri kateri otrok bere avtomatično in brez napora, mu omogoča dosego ustrezne ravni bralnega razumevanja. Otrok tako preide od učenja branja na branje z razumevanjem, kar je ključno za doseganje šolske uspešnosti.

Tekočega branja ni brez redne in vsakodnevne vaje. Podobno, kot se ne moremo naučiti plavati, ne da bi šli v vodo, se tudi brati ne moremo naučiti brez zadostnega števila vaj. Pri tem pa nekateri otroci za usvajanje spretnosti potrebujejo več vaje kot drugi, pa tudi več časa in podpore. To še posebej velja za tiste otroke, ki na področju branja izkazujejo težave (Hasbrouck, 2006).

Če vemo, da je za usvajanje tekočnosti branja potrebna predvsem vaja, otrok pa ima do nje odpor, se lahko hitro znajdemo v težkem položaju vsakodnevnega prerekanja in negodovanja. V nadaljevanju zato predstavljamo nekaj nasvetov, kako lahko poskrbimo, da bo bralni trening učinkovitejši in prijetnejši.

Nasveti, kako otroku pomagati, da bo bralna vaja bolje stekla

• V začetnih fazah učenja branja spodbujajmo otrokovo glasno branje. Z glasnim branjem prihajajo informacije do možganov veččutno – otrok besede gleda in jih hkrati sliši, kar je najučinkovitejši način učenja. Na ta način otrok lažje nadzoruje samega sebe, kar mu pomaga tudi pri razumevanju prebranega.
• Med branjem ne komentirajmo napak. Če se otrok zmoti, ga na napako opozorimo tako, da napačno prebrano besedo pokažemo s prstom.
• Težje berljive besede lahko otroku pomagamo prebrati tako, da jih preberemo skupaj z njim. Otrokom je običajno všeč, če jim besedo v pomoč zašepetamo na uho.
• Otroka spodbujajmo, da si pri branju pomaga s prstom (pomaga si lahko tudi z našim prstom, ravnilom, svinčnikom ipd.). Prst otroku pomaga, da s pogledom sledi besedilu od besede do besede. To je še posebej učinkovito, če otrok med branjem preskakuje besede ali vrstice ter se med branjem izgublja. Prst bralcu začetniku pomaga prepoznati, kdaj se ena beseda začne in druga konča. Branje je zato bolj ritmično in enakomernejše, vsebina pa lažje dostopna.
• Besedila, ki jih izbiramo, naj bodo primerna otrokovi ravni branja. Dobro je, da je bralno gradivo pestro in med seboj čim bolj raznoliko. Posegajmo tako po preprostejšem kot tudi zahtevnejšem bralnem gradivu, po krajših in daljših besedilih, takih, ki so manj in bolj zanimiva, po šolskem in nešolskem gradivu. Otroku dovolimo, da sam izbira, kaj in koliko bi rad bral, pri tem pa se dogovorimo, da prebira tudi besedila, ki jih določimo odrasli.
• Otroka lahko pri branju ob dogovoru z njim tudi zvočno posnamemo. Zvočni posnetek naj otrok po branju posluša in ga komentira.
• Po branju se z otrokom pogovorimo o vsebini. Vprašajmo ga, kaj se je v besedilu dogajalo, kdo je v njem nastopal, kje se je dogajalo, kakšna se mu je zdela zgodba ipd. Če ima pri odgovarjanju težave, mu pri oblikovanju odgovorov pomagajmo.
• Količino branja je bolje kot s časom (npr. »Bral boš 15 minut.«) določiti z dolžino zgodbe ali številom vrstic (npr. »Prebral boš do sem.«). Začnimo z nizkimi zahtevami (za začetek lahko zadostuje že ena ali dve vrstici), ki jih postopoma večamo (Demšar, 2016).

Poleg omenjenih strategij je ključnega pomena tudi ustvarjanje pozitivnega okolja za branje. Dobro je, da otroke spodbujamo k branju tako, da jih za dosežke pohvalimo – povejmo, kaj nam je bilo pri njihovem branju všeč in jim čestitajmo, da so nalogo opravili do konca. Če ima otrok do branja odpor, mu lahko pomagamo tako, da preprosto sedimo zraven njega. Naj skupno branje postane del vsakodnevne družinske rutine, ki bo otroku pomenila prijetno dejavnost, ki se ji ne bo želel izogniti. Branje naj postane dejavnost, ki jo doma vključimo v vsakodnevni urnik (četudi učiteljica v šoli tega ne naroči; Demšar, 2016). Vaje so učinkovitejše, če jih izvajamo večkrat in krajši čas. Bolje je, da vsak dan vadimo nekaj minut, kot pa da ves teden nič, nato pa zelo intenzivno konec tedna. Prav tako je bolje, da kratko vajo z otrokom izvedemo večkrat na dan, kot pa da izvedemo le eno daljšo. Najbolje je z vajo zaključiti takrat, ko jo otrok še uspešno izvaja.

Ne pozabimo, da je proces učenja branja eden izmed najpomembnejših delov prvih let otrokovega šolanja. Nenazadnje je branje veščina, ki jo potrebujemo vse življenje; je osnova za enakovredno sodelovanje v družbi in pogoj za uspešnost v akademskem svetu. Daje nam možnost odkrivanja novih svetov, učenja, povezovanja. Učenje tekočega branja ne pozna bližnjic, poznamo pa univerzalni recept, kako lahko do njega pridemo – s pogostim, vsakodnevnim glasnim branjem, v podpornem okolju in dobrem vzdušju.

V primeru, da je vaš otrok v prvih treh razredih osnovne šole in ima še težave pri usvajanju branja ali težave z bralnim razumevanjem, lahko skupaj z njim rešujete naloge iz našega programa za razvoj bralnega razumevanja, Ko los postane slon.

Povzeto po:

Demšar, M. (2016). Vaje za tekoče branje: Kako lahko odrasli spodbujamo tekoče branje pri otrocih v prvem triletju osnovne šole. Izobraževalni center Pika, Center Janeza Levca Ljubljana. Vaje za tekoče branje, knjižica IC Pika – Pika

Hasbrouck, J. (2006). Drop everything and read - but how? For students who are not yet fluent, silent reading is not the best use of classroom time. American Educator, 30(2), Summer 2006. For Students Who Are Not Yet Fluent, Silent Reading Is Not the Best Use of Classroom Time | Reading Rockets

Rasinski, T. V. (2004). Assessing reading fluency. Pacific Recources for Education and Learning. ED483166.pdf

Stare, A. (2021). Učenje in poučevanje v prvih treh razredih: Priročnik. A&R projekt.

Trautwein, J. in Schroeder, S. (2018). Orthographic networks in the developing mental lexicon: Insights from graph theory and implications for the study of language processing. Frontiers in Psychology, 9, 2252. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.02252