disleksija, znaki disleksije

Disleksija kot motnja se je verjetno pojavljala že odkar obstaja človeštvo. Prvi opisi težav z branjem so se pojavili že v 17 stoletju, izraz  pa se je prvič pojavil leta 1887. Nanašal se je na fanta, ki je imel hude težave z usvajanjem branja in pisanja, kljub povprečno razvitim intelektualnim in fizičnim sposobnostim. Od prvega opisa do sedanjosti je bilo narejenih veliko raziskav, ki so poizkušale odkriti vzroke in simptome disleksije, prav tako pa možne načina odpravljanja disleksije oz. kako omiliti težave, ki jih ta težava povzroča. (Ministry of education, 2007; Guardiola, 2001).
V Sloveniji so začeli disleksijo odkrivati v 70. Letih 20. stoletja, ko je Borut Šali organiziral prvi seminar za korekcijo legastenije (po Galeša, 2004)

Kaj je disleksija?

Disleksija je najpogostejša nevrološko pogojena motnja za katero so značilne motnje v delovanju miselnih procesov (Magajna idr., 2008) in je specifična učna težava. Primarno jo lahko prepoznamo kot težave pri branju, saj posamezniki s to motnjo po navadi berejo na ravni, ki je znatno nižja od pričakovane. Skupne značilnosti posameznikov z disleksijo so težave s fonološkim zavedanjem (prepoznavanjem delov besed, povezavo glas-črka..), črkovanjem in težave s hitrostjo vizualnih-verbalnih odzivov, vendar je pomembno opozoriti, da se motnja od posameznika do posameznika tudi razlikuje.

Pomembno je vedeti, da so te težave posledica drugačnega delovanja možganov ter da je en izmed pomembnih dejavnikov, na podlagi katerega se motnja pojavlja, tudi šibkejši delovni in dolgotrajni spomin.

Pojavnost disleksije

Znanstveniki so v svojih raziskavah ugotovili, da je pojavnost disleksije v določenih družinah pogostejša kot v drugih, zato predpostavljajo, da je disleksija dedna oz. genetsko pogojena. Zaradi genetskih predispozicij imajo lahko določeni posamezniki večje možnosti za razvoj te težave (National institute of neurological disorders and stroke, 2011).

Po pojavnosti je najbolj razširjena učna težava. Glede na različne vire je ocenjeno, da se kaže pri 3-20% celotnega svetovnega prebivalstva. Čim bolj zgodaj je disleksija odkrita ter čim hitrejša je intervencija, tem boljši rezultati se pokažejo oz. kasneje se pokaže manj težav kot pri osebah, pri katerih je bila disleksija odkrita kasneje (Elliot, Davidson, Lewin, 2007)

Značilnosti disleksije

Posameznik:
• izgleda bister, vendar ima težave na področju branja, pisanja in pravopisa v primerjavi z njegovimi vrstniki;
• ima pri pisanju veliko napak, kot so zamenjava črk, izpuščanje/dodajanje črk ipd.;
• je pogosto opisan kot »len« ali »nezrel«. Učitelji imajo o učencih z disleksijo pogosto izoblikovano napačno mnenje, kot je npr. da se za šolsko delo ne trudijo dovolj ali da je njihovo obnašanje v šoli neprimerno in moteče;
• dosega visoke dosežke na ustnem preverjanju znanja, medtem ko so na pisnem preverjanju znanja dosežki slabši;
• ima težave s prepisom učne snovi iz table v zvezek;
• lahko zamenjuje levo in desno stran;

• stavke pri samostojnem zapisu pogosto nepravilno strukturira, zapisi so skopi in vsebinsko nepopolni;
• ima pogosto težave pri razumevanju prebranega in samostojni obnovi zapisanega;
• ima lahko težave pri matematiki s predstavljivostjo številske vrste, bralnim razumevanjem navodil pri besedilnih nalogah in učenjem poštevanke. Pogosto lahko menja mestne vrednosti števil (npr. 79=97, 69=96..);
• se lažje uči preko preizkusov in opazovanja, učenja na primerih ipd.;
• je pri učenju manj učinkovit. Težave se lahko pojavijo pri učenju daljših zapisov in iskanju informacij v besedilih;
• ima težave z organizacijo delovnega prostora, urejanjem zvezkov in zapisane učne snovi, puščice, sobe ipd.;
• ima težave s časovno orientacijo in predstavljivostjo;
• se pogosto zasanja, ima težave z ohranjanjem pozornosti in koncentracije.

Pridobljeno s: http://www.ligaturejournal.com/i-have-dyslexia/

Pri disleksiji je pomembno, da jo prepoznamo čim bolj zgodaj in na podlagi odkritja nudimo ustrezno intervencijo. Prepoznavanje naj vključuje strokovno ocenjevanje vseh vidikov otrokovega delovanja s pomočjo različnih metod in tehnik ocenjevanja:

Postopek prepoznavanja:

• pregled socialne in družinske zgodovine;
• kognitivno ocenjevanje
• edukacijsko ocenjevanje;
• zbiranje podatkov in opazovanje učenca v razredu;
• zdravniške izvide;
• pregled opažanj in priporočil drugih oseb, ki otroka dobro poznajo in so z njim v stiku.

Razumevanje motnje in iskanje ustrezne strokovne pomoči predstavljata začetna pomembna koraka pri premagovanju otrokovih ovir in težav, ki jih povzroča opisana motnja. Strokovna pomoč otrokom ali odraslim, ki se soočajo z s to motnjo, naj temelji na individualno zastavljenih ciljih, ki se osredotočajo na razvoj posameznikovih šibkih in močnih področij. Z rednim treningom, uporabo in utrjevanjem različnih strategij ter veščin se lahko posameznik nauči uspešno soočati in premagovati izzive, ki jih predstavlja disleksija, tako v šolskem kot tudi domačem okolju.

VIRI:
Raduly-Zorgo, E., Smythe, I., Gyarmathy, E. (2010). Disleksija-vodnik za tutorje. Ljubljana: Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
Magajna, L., Čačinovič Vogrinčič, G., Kavkler, M., Pečjak, S., Bregar-Golobič, K. in Nagode, A. (2008). Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
NINDS Dyslexia Information Page. MG Bethesda: National institute of neurological disorders
and stroke. Povezava: http://www.ninds.nih.gov/disorders/dyslexia/dyslexia.htm

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja