fbpx

Kaj je disleksija?

Disleksija spada med specifične učne težave in je genetsko pogojena. Zanjo so značilni specifični nevrofiziološko pogojeni primanjkljaji na ravni slušno-vizualnih procesov, ki povzročajo motnje branja. V domači in tuji literaturi jo včasih navajajo tudi pod izrazom "legastenija". Povzroča številne dolgotrajne težave in je po pojavnosti najbolj razširjena specifična bralno-napisovalna motnja. Pojavlja se pri približno 10 % svetovnega prebivalstva.

Čim bolj zgodaj je disleksija odkrita in čim hitrejša je obravnava, tem boljši so rezultati, zato je pomembno poznavanje ključnih značilnosti disleksije.

Značilnosti disleksije

Otrok:
🗸 deluje bister, vendar ima v primerjavi z vrstniki bistveno več težav na področju usvajanja branja, pisanja in pravopisa

🗸 pri pisanju naredi veliko specifičnih napak, kot so zamenjava črk, izpuščanje/dodajanje črk ipd.

🗸 je pogosto opisan kot »len« ali »nezrel« (zlasti učitelji imajo o učencih z disleksijo pogosto izoblikovano napačno mnenje, češ da se pri šolskem delu ne potrudijo dovolj)

🗸 dosega visoke dosežke na ustnem preverjanju znanja, medtem ko so na pisnem preverjanju znanja njegovi dosežki občutno slabši

🗸 ima težave s prepisom učne snovi s table v zvezek

🗸 zamenjuje levo in desno stran

🗸 stavke pri samostojnem zapisu pogosto nepravilno strukturira, zapisi so skopi in vsebinsko nepopolni

🗸 ima težave pri razumevanju prebranega in pri samostojni obnovi zapisanega

🗸 ima pri matematiki težave s predstavljivostjo številske vrste, bralnim razumevanjem navodil pri besedilnih nalogah in učenjem poštevanke; pogosto menja mestne vrednosti števil (npr. 79=97, 69=96)

🗸 se lažje uči preko preizkusov in opazovanja, učenja na primerih ipd.

🗸 je pri učenju manj učinkovit; težave so očitnejše zlasti pri učenju iz daljših zapisov in pri iskanju informacij v besedilu

🗸 ima težave z organizacijo delovnega prostora, urejanjem zvezkov in zapiskov, puščice, svoje sobe ipd.

🗸 ima težave s časovno orientacijo in predstavljivostjo

🗸 se pogosto zasanja; ima težave z ohranjanjem pozornosti in koncentracije.

Pri disleksiji je pomembno, da jo po začetnih sumih staršev ali drugih odraslih čim bolj zgodaj prepoznamo in na podlagi tega nudimo ustrezno pomoč. Prepoznavanje mora pri tem vključevati diagnostično ocenjevanje različnih vidikov otrokovega funkcioniranja.

Postopek prepoznavanja vključuje:

➜  zbiranje informacij o otrokovem razvoju in pregled opažanj staršev

➜  psihološko diagnostično ocenjevanje (laično poimenovano tudi psihološko testiranje)

➜  specialno-pedagoško diagnostično ocenjevanje

➜  pregled informacij s strani šole

➜  upoštevanje morebitnih zdravniških izvidov ali preteklih strokovnih mnenj.

Razumevanje motnje in iskanje ustrezne strokovne pomoči sta pomembna začetna koraka pri premagovanju težav, ki jih povzroča disleksija. Strokovna pomoč otrokom ali odraslim, ki se soočajo s to motnjo, mora temeljiti na individualno zastavljenih ciljih, ki se osredotočajo na razvoj posameznikovih šibkih in močnih področij. Z redno obravnavo ter z uporabo in utrjevanjem različnih strategij se lahko posameznik nauči uspešno premagovati izzive, povezane z disleksijo, tako v šolskem kot v domačem okolju. O tem, na kakšen način je mogoče premagovati izzive v šolskem okolju, smo pisali v TEM ČLANKU.

 

Povzeto po:

Raduly-Zorgo, E., Smythe, I. in Gyarmathy, E. (2010). Disleksija: Vodnik za tutorje. Ljubljana: Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
Magajna, L., Čačinovič Vogrinčič, G., Kavkler, M., Pečjak, S., Bregar Golobič, K. in Nagode, A. (2008). Učne težave v osnovni šoli: Koncept dela. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Vpišite se na naše novice

Soglasje za hrambo podatkov

Soglašam, da Center Motus za namene obveščanja uporabi moj:

Z vpisom na naša obvestila soglašate z našo politiko varovanja osebnih podatkov, ki je dostopna na tem naslovu.

Avtor