Simptome motnje ADHD smo opisali v članku ''Kaj je ADHD in kakšni so njegovi simptomi?'' Če povzamemo, je za ADHD značilna visoka raven aktivnosti, impulzivnost, omejen obseg pozornosti, nizka stopnja frustracijske tolerance, težave v odnosih z vrstniki, nezrelost, raztresenost in šolska neuspešnost. Pojavi se pred 7. letom starosti, simptomi pa vztrajajo vsaj 6 mesecev in se kažejo v vsaj 2 okoljih (npr. v šoli in doma).
Vzgojni stili in ADHD
Pojavnost motnje ADHD je zelo visoka. Po ocenah strokovnjakov ima ADHD približno 8-10 % šoloobveznih otrok. Prepoznavanje je precej kompleksno, saj ga zlahka zamenjamo za kakšno sorodno motnjo ali pa ga napačno tolmačimo kot posledico neustrezne vzgoje.
V nadaljevanju bomo opredelili štiri tipe vzgojnih stilov, da si bomo lažje predstavljali razlike in podobnosti med motnjo ADHD, ki je prirojena in vedenjem, ki je posledica neustrezne vzgoje.
1. Avtoritativen stil vzgoje
Avtoritativni starši postavljajo jasna pravila, ki se jih dosledno držijo. Posledice, ki sledijo morebitni kršitvi teh pravil, so konsistentne. Avtoritativnim staršem veliko pomeni mnenje otroka, njegovi občutki in vzdrževanje pozitivnega odnosa z njim. Takšni starši zato vedno ponudijo pojasnilo, ki se skriva za nekim pravilom. Veliko časa posvetijo preventivi - torej preprečevanju težav še preden se pojavijo. Namesto kazni raje uporabljajo pozitivne strategije discipliniranja (npr. nagradni sistem žetoniranja, do katerega lahko dostopate TUKAJ).
Otroci takšnih staršev so običajno zadovoljni in uspešni. Dobro jim gre pri sprejemanju odločitev in presojanju tveganj, so samostojni, vztrajni in kažejo večjo stopnjo kritičnega mišljenja. Navadno postanejo odgovorni odrasli, ki asertivno izražajo svoje mnenje.
2. Avtoritaren stil vzgoje
Avtoritarni starši zahtevajo, da otrok sledi njihovim pravilom, brez izjeme. ''Ker sem jaz tako rekel,'' je najpogostejši stavek pri pojasnjevanju vzgojnih ukrepov ali domačih pravil. Takšni starši se z otrokom niso pripravljeni pogajati. Zanje je pomembno predvsem to, da otrok uboga. Ne omogočajo mu, da bi se samostojno soočal z izzivi, argumentiral in razpravljal. Namesto tega sami določajo pravila in uveljavljajo posledice, pri tem pa ne upoštevajo otrokovega mnenja. S takšnim vedenjem zavirajo njegov razvoj samostojnosti in odgovornosti. Kot disciplinske strategije pogosto uporabljajo kazen.
Otroci avtoritarnih staršev upoštevajo pravila, vendar zgolj zato, da bi se izognili kazni. Pogosto imajo težave s samozavestjo, saj tekom vzgoje nihče ni cenil njihovega mnenja. Ker se doma ne zmorejo uveljaviti, se v njih običajno kopiči prikrita jeza, ki utegne izbruhniti v drugih, manj avtoritarnih okoljih.
3. Permisiven stil vzgoje
Permisivni starši so zelo neodločni. Pogosto ukrepajo le ob hujših težavah. Njihova vzgojna filozofija je "otrok naj bo otrok'', zato otroku pretirano popuščajo. Kadar uvajajo posledice za kršitve pravil, se jih ne držijo konsistentno. Vlogo starša zamenjujejo za vlogo prijatelja, ki želi biti všečen. S takšnim vzgojnim stilom zavirajo razvoj otrokove odgovornosti.
Otroci takšnih staršev se zelo pogosto soočajo s pomanjkanjem delovnih navad. Kažejo tudi več vedenjskih težav, saj jih nihče ni naučil spoštovati avtoriteto. Njihovi medosebni odnosi so skrhani, saj so pogosto pretirano egocentrični in razvajeni (sebe dojemajo kot središče sveta, težko počakajo, si vse prisvajajo). Obenem imajo nizko samopodobo in pogosto poročajo, da so nesrečni.
4. Brezbrižen ali nevpleten stil vzgoje
Starši z brezbrižnim vzgojnim stilom pravzaprav ne vedo, kaj se dogaja z njihovim otrokom, saj z njim ne preživijo veliko časa. Ne vprašajo ga, ali ima domačo nalogo, pogosto ne vedo, s kom se druži. Imajo zelo malo pravil in otrok je večino časa prepuščen samemu sebi. Takšni straši pričakujejo, da se bo otrok "vzgajal sam" in se ne posvetijo dovolj njegovim temeljnim potrebam. Pogosto je za njihov vzgojni stil krivo pomanjkljivo znanje o vzgoji (vzgojna nemoč) ali preobremenjenost z drugimi problemi.
Otroci takšnih staršev imajo običajno čustvene, vedenjske in učne težave, ki se odražajo na različnih področjih njihovega delovanja. V življenju jim primanjkuje strukturiranosti, prisotnosti ciljev in navad.
Kako torej razumeti razliko?
Vzgoja avtoritarnih, permisivnih in brezbrižnih staršev je problematična. Vedenje otrok takšnih staršev je na videz podobno vedenju otrok z ADHD - agresivnost, neuspešnost v šoli, neupoštevanje avtoritete, čustvene težave, impulzivnost in neorganiziranost. Kljub temu pa se je potrebno zavedati, da je ADHD veliko več kot zgolj "neustrezno vedenje". Pri razlikovanju med eno in drugo skupino otrok je bistvenega pomena, da se znamo vprašati, zakaj se določeno vedenje pojavlja. Otroci z ADHD se vedejo neustrezno iz popolnoma drugačnih razlogov kot nevzgojeni otroci. Pomembno je razlikovati med ''ne zmore'' (ADHD) in ''noče'' (vzgoja).
Avtor
Blaž Povše je magister profesor specialne in rehabilitacijske pedagogike, usmerjen v delo z otroki s specifičnimi učnimi težavami. Kot nekoč uspešen športnik in član slovenske mladinske reprezentance v atletiki ve, kako pomembna sta vztrajnost in delo, da dosežemo želene cilje. Kot specialni pedagog je doslej sodeloval z več ljubljanskimi šolami, na katerih je izvajal dodatno strokovno pomoč in svetoval staršem. V Centru Motus izvaja diagnostično ocenjevanje potreb učencev z učnimi ali drugimi težavami, svetuje staršem in otrokom pri učenju ter vodi delavnice in izobraževanja o učenju, vzgoji in sorodnih temah.