ADHD, otroci z ADHD, vzgoja

Prepoznavanje  ADHD je precej kompleksno, saj ga zlahka zamenjamo za kakšno sorodno motnjo ali pa zgolj za neprimerno vedenje. Da bi se izognili napačni diagnozi,  je pri obravnavi otrok pri katerih so opazni znaki ADHD prisoten interdisciplinarni tim (psiholog, psihiater, nevrolog, učitelj…) (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012). Namen članka je poljudno opisati različne vzgojne stile, ki se en izmed pomembnih delov za diferencialno diagnostiko oz. prepoznavanje razlike med ADHD in nepravilno vzgojo.

Simptome ADHD smo opisali v našem članku ”Kaj je ADHD in kakšni so njegovi simptomi?”, vendar, če zgolj povzamemo, je značilna visoka raven aktivnosti, impulzivnost, omejen obseg pozornosti, nizka stopnja frustracijske tolerance, težave v odnosih z vrstniki, nezrelost, raztresenost ter šolska neuspešnost. Pomembno si je zapomniti, da se sindrom ADHD pojavi že pred 7. letom starosti, vsebuje vsaj 6 simptomov, vztraja vsaj 6 mesecev ter se kaže v vsaj 2 okoljih (npr. v šoli in doma) (Peklaj, 2016).

Vzgojni stili in ADHD

Sindrom ADHD je zelo pogost, po ocenah strokovnjakov ga ima približno 8 do 10 % šoloobveznih otrok (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012). Vseeno pa ne pomeni, da ima vsak otrok, ki se neprimerno vede sindrom ADHD. En izmed možnih vzrokov je namreč tudi vzgoja. Vendar kako ločiti navedene simptome od tistih, ki se pojavijo zaradi nepravilne vzgoje?

V nadaljevanju bomo opredelili štiri tipe vzgojnih stilov, da si bomo lažje predstavljali razlike in podobnosti med sindromom ADHD in vedenjem, ki je plod nepravilne vzgoje.

1. Avtoritativen

Avtoritativni starši imajo pravila, ki se jih držijo, ter konsistentne posledice, ki sledijo kršitvi teh pravil. Vendar avtoritativnim staršem veliko pomeni mnenje otroka, njegovi občutki ter vzdrževanje pozitivnega odnosa z njim. Takšni starši vedno nudijo pojasnilo, ki se skriva za nekim pravilom, hkrati pa dajo jasno vedeti, da so oni odrasli in odgovorni v družini. Avtoritativni starši posvetijo veliko časa preventivi, torej preprečevanju težav, še preden se pojavijo. Pogosteje uporabljajo pozitivne strategije discipliniranja (npr. nagradni sistem), kot kazen.

 

Vzgoja, avtoriteta, ADHD, pravila.

 

Otroci takšnih staršev so srečni in uspešni. Dobro jim gre pri sprejemanju odločitev in tveganj. Najpogosteje postanejo odgovorni odrasli, ki asertivno izražajo svoje mnenje. Takšni otroci so tudi zelo samostojni, vztrajni, kažejo večjo stopnjo kritičnega razmišljanja in imajo motivacija za šolo (Morin, 2018).

2. Avtoritarni

Avtoritarni starši želijo, da otrok sledi njihovim pravilom, brez izjeme. ”Ker sem jaz tako rekel” je najpogostejši stavek pri pojasnjevanju vedenjskih ukrepov ali domačih pravil. Takšni starši se z otrokom niso pripravljeni pogajati in jim je pomembno le, da otrok uboga. Prav tako otrokom ne omogočajo, da bi se soočali z izzivi ali ovirami pri reševanju težav. Namesto tega sami določajo pravila in uveljavljajo posledice, pri tem pa ne upoštevajo otrokovega mnenja. Avtoritarni starši pogosteje uporabljajo kazen, kot disciplinske tehnike, ki bi otroka privedle do boljših odločitev. S takšnim vedenjskim stilom zaviraj razvoj otrokove samostojnosti, odgovornosti in enakopravnosti.

 

Motnja pozornosti in aktivnosti, ADHD, ADD, vzgoja.

 

Otroci avtoritarni staršev največkrat upoštevajo pravila, vendar zgolj zaradi tega, da bi se izognili kazni. Pogosto imajo težave s samozavestjo, saj tekom vzgoje nihče ni cenil njihovega mnenja. Takšni otroci lahko postanejo agresivni, ravno zaradi jeze, ki jo čutijo do staršev. V šolskem okolju se lahko pojavi pasivnost, strah pred neuspehom, vzroke za neuspešnost pa pripišejo sebi (Morin, 2018).

3. Permisivni

Permisivni starši so zelo popustljivi. Pogosto ukrepajo le ob hujših težavah. Njihova vzgojna filozofija je ”otrok naj bo otrok”, zato jim pogosto odpustijo napake. Kadar uporabljajo posledice za kršitve pravil, se jih ne držijo konsistentno ali pa otroku prehitro popustijo. Bolj kot v vlogi starša, se počutijo v vlogi prijatelja. S takšnim vzgojnim stilom zavirajo odgovornost in spodbujajo pretirano enakopravnost.

Otroci takšnih staršev se zelo pogosto soočajo s težavami na šolskem področju. Kažejo tudi več vedenjskih težav, saj ne spoštujejo avtoritete in pravil. Pogosto imajo nizko samopodobo in poročajo, da so žalostni. Za takšne otroke so značilne tudi zdravstvene težave, kot na primer prekomerna telesna teža, saj permisivni starši ne prepovejo hitre prehrane. Pojavijo se lahko tudi težave z zobmi, saj starši ne spodbujajo dobrih navad in vsakodnevne rutine (umivanje zob). Takšni otroci kažejo tudi večjo impulzivnost (npr. vse želijo dobiti takoj) (Morin, 2018).

4. Brezbrižni ali nevpleteni

Starši z brezbrižnim vzgojnim stilom pravzaprav ne vedo kaj se dogaja z njihovim otrokom. Ne vprašajo ga ali ima domačo nalogo, pogosto ne vedo kje in s kom je in ne preživijo veliko časa z njim.  Imajo zelo malo pravil in otroci so večno časa prepuščeni sami sebi. Takšni straši pričakujejo, da se bodo otroci vzgajali sami in se ne posvetijo otrokovim bazičnim potrebam. Otroke zanemarjajo, a ne vedno namenoma, saj je pogosto v ozadju duševna bolezen starša. Pogosto pa je za njihov vzgojni stil krivo pomanjkljivo znanje o otrokovem razvoju ali pa preobremenjenost z drugimi problemi.

Vzgoja, samozavest, samopodoba, ADHD, ADD, znaki motnja pozornosti.

 

Otroci takšnih staršev imajo resne probleme s samozavestjo, poleg tega pa imajo učne težave v šoli. Kažejo lahko vedenjske probleme in poročajo o tem, da so nesrečni. V življenju jim primanjkuje strukturiranost, prisotnost ciljev in navad (Morin, 2018).

Kako torej razumeti razliko?

Kot je razvidno, izstopajo zadnji trije stili starševstva: avtoritarni, permisivni in brezbrižni. Vedenje otrok takšnih staršev, je lahko navidezno podobno vedenju otrok z ADHD. Agresivnost, neuspešnost v šoli, neupoštevanje avtoritete in pravil, čustvene težave, impulzivnost in nestrukturiranost so simptomi sorodni s tistimi pri motnji ADHD. Vendar ADHD je veliko več kot zgolj slabo vedenje. Najpomembnejše vprašanje je namreč ”zakaj”? Otroci z ADHD se namreč tako vedejo iz popolnoma drugačnih razlogov, kot nevzgojeni otroci. Pomembno je namreč razlikovati med ”ne more”, ”ne zna” in ”noče”, kjer za otroke z ADHD zagotovo velja prvo. Otroci z ADHD se ne vedejo tako, ker bi želeli nasprotovati ali ker ne bi razumeli pravil. Razlika med slabim vedenjem nevzgojenih otrok in otrok z motnjo ADHD je tudi ta, da je za slednje značilno, da vedenje ni v skladu z razvojno stopnjo otroka (Gillespie, 2017).

 

Motnja pozornosti in koncentracije, vzgoja, srečno otroštvo.

 

Pri diagnosticiranju ADHD si je torej vredno zapomniti diagnostične kriterije, ter usmeriti pozornost na stopnjo intenzivnosti, trajanje in vsiljivost problematičnih vedenj. Bistveno pa je, da imamo v mislih razlog, zakaj se vedenje pojavlja.

 

Literatura

Hiperaktivnost ali sindrom ADHD. (26.9.2012). Pridobljeno s http://svetovalnicakameleon.si/o-hiperaktivnosti-oziroma-sindromu-adhd-na-kratko/

Gillespie, C. (19.5.2017). ADHD Is So Much More Than Bad Behavior. Pridobljeno s http://www.sheknows.com/parenting/articles/804040/the-difference-between-bad-behavior-and-adhdn

Morin, A. (29.3.2018). 4 Types of Parenting Styles and Their Effects on Kids. Pridobljeno s https://www.verywellfamily.com/types-of-parenting-styles-1095045

Peklaj, C. (2016). Učne težave pri učencih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. V C. Peklaj (ur.), Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj (str. 64–72). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja