Kako se kaže motnja pozornosti in koncentracije

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD) je kronična nevrobiološka motnja, ki vpliva na reguliranje ravni aktivnosti (hiperaktivnost), inhibicijo vedenja (impulzivnost) in lotevanje nalog (nepozornost) (Peklaj, 2016). Po ocenah strokovnjakov jo ima približno 8 do 10 % šoloobveznih otrok, kar trikrat pogosteje pa se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah.

Otroci s sindromom ADHD se odzovejo brez razmisleka, imajo težave s sledenjem navodilom, težko sedijo pri miru, težko usmerjajo pozornost in se s težavo osredotočajo na podrobnosti. Posledično sindrom ADHD ovira otrokovo družabno življenje, prav tako pa vpliva nanj na akademskem področju in tudi doma (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012).
Motnja se lahko kaže v treh oblikah:
– Kot motnja pomanjkljive pozornosti,
– Kot motnja hiperaktivnosti,
– Kot motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti (Peklaj, 2016).

Vzroki ADHD

Vzroki sindroma ADHD še vedno ni dobro pojasnjen, zato je možnih več razlag. Potrebno pa je poudariti, da sindrom ADHD ni posledica pomanjkljive ali napačne vzgoje, preveč sladkorja ali cepiv (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012).
Genetski vpliv: Če ima motnjo eden izmed otrok v družini, je 30 % verjetnost, da jo bo imel tudi sorojenec.
Nevroanatomski: razlike v interhemisferičnem nitju, bazalnih ganglijih in malih možganih.
Nevrofiziološki: manjši pretok krvi v frontalnih delih možganov, manjši metabolizem glukoze v bazalnih ganglijih in manjša količina dopamina.

Kaj je ADHD, simptomi ADHD

Nevropsihološki: zaostanek v izvršilnih funkcijah, katere nadzira čelni reženj v možganih. Njihova naloga je namreč regulacija in integracija miselnih funkcij, uravnavanje vedenja in vzdrževanje kontrole. Posamezniki z ADHD pa kažejo pomanjkanje inhibicije, ne učijo se iz izkušenj, imajo težave v dajanju prioritet, imajo moteno sposobnost načrtovanja, ne zmorejo odložiti zadovoljstva ter težko obvladujejo čustva, zlasti jeza in agresivnost (Peklaj, 2016).
Okoljski: Raziskave so povezale kajenje v nosečnosti s kasnejšim pojavom sindroma ADHD pri otrocih. Drugi dejavniki tveganja lahko vključujejo prezgodnje rojstvo, zelo nizko porodno težo ter poškodbe možganov, nastale ob rojstvu. Nekatere študije so celo omenjale povezave med čezmernim gledanjem televizije v zgodnjem otrokovem obdobju in pojavom motenj pozornosti v prihodnosti (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012).

Simptomi

Pri otrocih z ADHD se simptomi začnejo kazati že v predšolskem obdobju. Značilna je zelo visoka raven aktivnosti, omejen obseg pozornosti, otroci ne morejo biti pri miru, težko jih je disciplinirati, imajo nizko stopnjo frustracijske tolerance, pojavljajo se težave v odnosih z vrstniki, kažejo pa lahko tudi znake nezrelosti. V šoli imajo otroci težave s samostojnim delom, ne dokončajo dela, so raztreseni in vsak najmanjši dražljaj jih lahko zmoti. Včasih so mislili, da te težave izginejo v adolescenci, vendar to velja le za kakšno tretjino otrok, pri večini se namreč lahko kažejo tudi v kasnejših obdobjih.

Najpogosteje se težave kažejo pri:

– Selektivni pozornosti (ne morejo ločiti, kaj je v določeni situaciji bolj in kaj manj pomembno),
– Obsegu pozornosti (včasih je zanje pretežko že to, da morajo delati dve stvari hkrati),
– Pri vzdrževanju pozornosti (ne morejo dalj časa vztrajati pri eni aktivnosti),
– Pri kontroliranju impulzov (nezmožnost zadrževanja impulzov, nepremišljeno vedenje, npr. vskoči v besedo, težko počaka, da pride na vrsto…),
– Pri vedenju (neprestana aktivnost, gibanje nog, rok brez posebnega cilja) (Peklaj, 2016).

Od podtipa motnje je odvisno kateri simptomi in vzorci vedenja bodo prevladovali:
– Za pretežno nepozornostni tip je značilna nezmožnost usmerjanja pozornosti na podrobnosti in težnja po napakah zaradi neprevidnosti. Značilne so težave z vzdrževanjem pozornosti pri nalogah in igralnih aktivnostih. Takšni posamezniki imajo tudi težave s poslušanjem, slednjem navodilom, težave z organizacijo ter nagnjenost k izgubljanju predmetov. Izogibajo se nalogam, ki zahtevajo mentalni napor in so pozabljivi pri dnevnih aktivnostih.
– Za pretežno hiperaktivno-impulzivni tip je značilna nemirnost, otrok se težko igra po tiho in občutek imamo, kot da se mu ves čas nekam mudi. Takšen posameznik odgovori še preden mu vprašanje zastavimo do konca, veliko govori, moti in prekinja sogovornike.
– Za kombinirani tip je značilna kombinacija vedenjskih vzorcev zgoraj omenjenih podtipov (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012).

 

Kaj je ADHD, simptomi ADHD

 

Vse našteto vpliva na posameznikovo (ne)uspešnost v šoli. Več kot 50 % učencev z ADHD potrebuje dodatno pomoč, mnogo pa se jih znajde tudi v disciplinskih postopkih. Moteče in tvegano vedenje ter težave s kontrolo impulzov lahko vodijo do pogostih konfliktov in posledično do socialne izključenosti (zavračanje s strani sošolcev in učiteljev). Zaradi veliko negativnih izkušenj imajo lahko takšni posamezniki nizko samopodobo in samospoštovanje, kar je dejavnik tveganja za pojavitev depresivnosti (Peklaj, 2016).

Diagnosticiranje oz. prepoznavanje

Otroke in mladostnike pogosto obravnava in diagnosticira osebni zdravnik, vendar navadno obravnava poteka v sodelovanju s psihologom, psihiatrom in nevrologom. Strokovnjaki se pogosto posvetujejo tudi z učitelji, ki navadno prvi opazijo znake ADHD. Da bi se izognili napačni diagnozi, je pomembno preučiti vse možne vplive, ki bi lahko sprožili podobne simptome. Velike življenjske spremembe in stres lahko namreč na otroka vplivajo do te mere, da kaže podobne znake sindromu ADHD. Potrebno je izločiti tudi druga bolezenska stanja (npr. slabovidnost, naglušnost) in motnje (npr. anksioznost, depresivnost, Tourettov sindrom) (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012).

 

Ali se ADHD kaže tudi pri deklicah

Dandanes vse pogosteje slišimo, da je otrok ”hiperaktiven”, vendar diagnoza ni tako preprosta. ADHD se po svojih simptomih razlikuje od sorodnih motenj in vedenjskih vzorcev. Za sindrom ADHD je značilno, da se pri otroku pojavi že pred 7. letom starosti, vsebuje vsaj 6 simptomov, vztraja vsaj 6 mesecev ter se kaže v vsaj 2 okoljih (npr. v šoli in doma) (Peklaj, 2016).

Pomoč

Z ustreznim zdravljenjem se otroci s sindromom ADHD lahko naučijo uspešno živeti s simptomi ter le-te v določeni meri tudi uravnavati. Zdravnik skupaj s starši in otrokom napravi individualen načrt zdravljenja. Cilj je, da se otrok nauči nadzorovati svoje lastno vedenje ter ustvariti takšno družinsko okolje, v katerem se bo otrok to najhitreje naučil. Zdravljenje sindroma ADHD je najbolj uspešno v kombinaciji z zdravili in vedenjsko terapijo. Zelo pomembno je, da starši pri otrokovem zdravljenju aktivno sodelujejo, zato je izobraževanje staršev o sindromu ADHD zelo pomemben del zdravljenja. (Hiperaktivnost ali sindrom ADHD, 2012).

Včasih je uporaba zdravil neizogibna. Psihostimulansi uravnavajo nivo dopamina v centralnem živčnem sistemu in znižujejo hiperaktivnost otroka. Vendar učinek zdravil je začasen (delujejo od 4-5 ur) in povzroči stranske učinke. Posledično imajo otroci lahko težave s spanjem, glavobolom, depresivnostjo in povišanim srčnim utripom. Nestimulansi predstavljajo dobro alternativo stimulansom in imajo lahko manj stranskih učinkov. Možen način zdravljenja pa predstavljajo tudi antidepresivi.

Za učinkovito zdravljenje pa lahko v kombinaciji z zdravili uporabljamo tudi tehnike kognitivno-vedenjske terapije:
– Zelo učinkovit pristop zajema funkcionalno oceno vedenja (FOV). Slednja zahteva jasno opredelitev vedenja, ki ga želimo spremeniti, analizo predhodnih dogodkov in posledic, ki lahko vzdržujejo neustrezno vedenje in natančno opredelitev sprememb, ki so predvidene. Posledično ugotovimo, kakšno funkcijo ima moteče vedenje in kaj posameznik z njim doseže. Shema je sledeča: A (predhodniki vedenja) – B (vedenje) – C (posledice vedenja). Preko treh korakov lažje opredelimo moteče vedenje, načrtujemo intervencije in spremljamo njihovo uspešnost.

Kaj je ADHD, simptomi ADHD

Spodbujanje ustreznega vedenja temelji na sistematičnem podkrepljevanju. Za vsakega posameznika lahko pozitivna podkrepitev pomeni nekaj drugega, zato je potrebno dobro razmisliti kaj je otroka motiviralo v preteklosti in česa si želi, pa tega ne more dobiti zlahka. Za nekatere je nagrada pozornost, za druge prosti čas. Boljši ojačevalci so nematerialni, na primer pohvale, privilegiji. Pomembno je, da se ojačevalec jasno poveže z ustreznim vedenjem, kar pomeni, da nagrado ponudimo samo v primeru ustreznega vedenja in takoj po tem, ko se je otrok ustrezno vedel.

Spoprijemanje z neustreznim vedenjem je učinkovito preko negativnega podkrepljevanja, ki se nanaša na odstranitev neprijetnega dražljaja (npr. po končani domači nalogi, se lahko pridružiš prijateljem). Učinkovita tehnika je tudi ”odvzem privilegijev”, ko otrok v primeru neustreznega vedenja, ne sme več početi stvari, ki so mu v veselje. Tudi kazen je ena izmed možnosti, vendar jo je potrebno kombinirati s pozitivnim podkrepljevanjem. Pri kaznovanju se je potrebno osredotočiti na vedenje otroka, ne na njegove osebnostne značilnosti. Grajanje naj bo umirjeno, a odločno, kazen pa naj bo ustrezna velikosti prekrška.

Učenje samoregulacijskega vedenja vpliva na otrokove izvršilne procese. Pomembno je, da otrok spremlja lastno aktivnost, da je pozoren na to, ali se je določeno vedenje pri njem pojavilo ter da zabeleži pogostost in trajanje vedenja. Že samo zavedanje vedenja pripelje k izboljšanju. Sledi samoevalvacija, kjer otrok oceni lastno vedenje. Pomembne pa so tudi samoinštrukcije, ki vključujejo napotke za uravnavanje lastnega vedenja. Nazadnje, je pomembno tudi samonagrajevanje. Otrok se odloči za vedenje, kriterij in nagrado. Ko doseže želeno vedenje, se lahko nagradi (Peklaj, 2016).

Pomembno si je zapomniti, da otroci s sindromom ADHD niso slabi. Ti otroci imajo namreč težave pri nadzorovanju vedenja, zato jih je potrebno razumeti in jim pomagati.

Literatura

Peklaj, C. (2016). Učne težave pri učencih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. V C. Peklaj (ur.), Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj (str. 64–72). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Hiperaktivnost ali sindrom ADHD. (26.9.2012). Pridobljeno s http://svetovalnicakameleon.si/o-hiperaktivnosti-oziroma-sindromu-adhd-na-kratko/

 

3 thoughts on “Kaj je ADHD in kakšni so njegovi simptomi?

  1. Ena zelo prepoznavna znacilnost je v rojstni karti posametnika kot naprimer: Ce ima oseba Merkur (odgovoren za misli in komunikacijo) v znaku Ribe (zelo nemirne misli in se kaksen kvadrat na Merkur… Se posebej Neptuna.
    Pa seveda je se nekaj takih posebnih znakov, katere bi moral dandanes poznati/prepoznati VSAK psiholog ze v zgodnjih letih posameznika in tako prepoznal otrokove nagnjenosti/posebnosti .

  2. Mislim, da bi se nujno morali seznaniti z delom dr Gabor Mate (na youtube je veliko njegovih predavanj). Na temo ADD oz. ADHD je tudi napisal knjigo Scattered minds. Priporočam.

    1. Pozdravljeni,

      hvala za vaše priporočilo. Omenjenega avtorja poznamo tako preko knjig in člankov kot tudi posnetih predavanj :). Vsako dobro čtivo je dobrodošlo :).

      Hvala,

      Blaž

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja