Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) je kronična nevrobiološka motnja, ki vpliva na reguliranje ravni aktivnosti (hiperaktivnost), inhibicijo vedenja (impulzivnost) in lotevanje nalog (nepozornost). Po ocenah strokovnjakov jo ima približno 8 do 10 % šoloobveznih otrok, kar trikrat pogosteje pa se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah. Otroci z motnjo ADHD se odzovejo brez razmisleka, imajo težave s sledenjem navodilom, težko sedijo pri miru, težko usmerjajo pozornost in se s težavo osredotočajo na podrobnosti. Posledično ADHD ovira otrokovo družabno življenje, prav tako pa vpliva nanj na akademskem področju.

Motnja se lahko kaže v treh oblikah:
➜ kot motnja pomanjkljive pozornosti
➜ kot motnja hiperaktivnosti
➜ kot motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti (Peklaj, 2016).

Vzroki ADHD

Vzroki sindroma ADHD še vedno niso dobro pojasnjeni. Možnih je več razlag, potrebno pa je poudariti, da ADHD ni posledica pomanjkljive ali napačne vzgoje (več o razlikah TUKAJ), cepiv ali preveč sladkorja.
➜ Genetski: če ima motnjo starejši sorojenec, je 30 % verjetnost, da jo bo imel tudi mlajši sorojenec
➜ Nevroanatomski: razlike v interhemisferičnem nitju, bazalnih ganglijih in malih možganih
➜ Nevrofiziološki: manjši pretok krvi v frontalnih delih možganov, manjši metabolizem glukoze v bazalnih ganglijih in manjša količina dopamina

➜ Nevropsihološki: nezrelost izvršilnih funkcij, ki jih nadzira čelni reženj v možganih (otroci z ADHD kažejo pomanjkanje inhibicije, imajo težave v postavljanju prioritet, težko načrtujejo in težje obvladujejo čustva, zlasti jezo)
➜ Okoljski: kajenje v nosečnosti, prezgodnje rojstvo, zelo nizka porodna teža in poškodbe možganov, nastale ob rojstvu

Simptomi ADHD

Simptomi se začnejo kazati že v predšolskem obdobju. Značilna je zelo visoka raven aktivnosti, omejen obseg pozornosti, motorični nemir, nizka stopnja frustracijske tolerance, težave v odnosih z vrstniki ipd. V šoli imajo otroci z ADHD težave s samostojnim delom, ne dokončajo dela, so raztreseni in vsak najmanjši dražljaj jih lahko zmoti. V preteklosti so strokovnjaki menili, da te težave v adolescenci izginejo, vendar to žal velja le za približno tretjino otrok.

Najpogosteje se težave kažejo pri:

✗ selektivni pozornosti (ne morejo ločiti, kaj je v določeni situaciji bolj in kaj manj pomembno)
✗ obsegu pozornosti (včasih je zanje pretežko že to, da morajo delati dve stvari hkrati)
✗ pri vzdrževanju pozornosti (ne morejo dalj časa vztrajati pri eni aktivnosti)
✗ pri kontroliranju impulzov (nezmožnost zadrževanja impulzov, nepremišljeno vedenje, npr. vskoči v besedo, težko počaka, da pride na vrsto)
✗ pri vedenju (neprestana aktivnost, gibanje nog in rok brez posebnega cilja) (Peklaj, 2016).

Od podtipa motnje je odvisno, kateri simptomi in vzorci vedenja bodo prevladovali:

➜ Za pretežno nepozornostni tip je značilna nezmožnost usmerjanja pozornosti na podrobnosti in težnja po napakah zaradi neprevidnosti. Značilne so težave z vzdrževanjem pozornosti pri nalogah in igralnih aktivnostih. Takšni otroci imajo težave s poslušanjem, slednjem navodilom in organizacijo. Nagnjeni so k izgubljanju predmetov. Izogibajo se nalogam, ki zahtevajo mentalni napor in so pozabljivi pri dnevnih aktivnostih.
➜ Za pretežno hiperaktivno-impulzivni tip je značilna nemirnost, otrok se težko igra potiho in občutek imamo, kot da se mu ves čas nekam mudi. Takšen otrok odgovori še preden mu vprašanje zastavimo do konca, veliko govori, moti in prekinja sogovornike.
➜ Za kombinirani tip je značilna kombinacija vedenjskih vzorcev zgoraj omenjenih podtipov.

Vse našteto vpliva na posameznikovo (ne)uspešnost v šoli. Več kot 50 % otrok z ADHD potrebuje dodatno učno pomoč, mnogo pa se jih znajde tudi v disciplinskih postopkih. Moteče in tvegano vedenje ter težave s kontrolo impulzov lahko vodijo do konfliktov in posledično do socialne izključenosti (zavračanje s strani sošolcev in učiteljev). Zaradi pogostih negativnih izkušenj imajo lahko ti otroci nizko samopodobo in samospoštovanje, kar je dejavnik tveganja za pojav depresivnosti (Peklaj, 2016).

Diagnosticiranje oz. prepoznavanje ADHD

Otroka običajno obravnava in spremlja multidisciplinaren tim strokovnjakov (npr. pedopsihiater, klinični psiholog, nevrolog), ki sodeluje z učitelji in starši. Da bi se izognili napačni diagnozi, je pomembno preučiti vse možne dejavnike, ki bi lahko sprožili motnji ADHD podobne simptome, npr. velike življenjske prelomnice, ki povzročijo veliko stresa. Potrebno je izločiti tudi druga bolezenska stanja (npr. slabovidnost, naglušnost) in sorodne motnje (npr. avtizem).

Dandanes vse pogosteje slišimo, da je otrok ''hiperaktiven'', vendar diagnoza ni tako preprosta. ADHD se po svojih simptomih razlikuje od sorodnih motenj in vedenjskih vzorcev. Za sindrom ADHD je značilno, da se pri otroku pojavi že pred 7. letom starosti, vključuje vsaj 6 simptomov, vztraja vsaj 6 mesecev in se kaže v vsaj 2 okoljih (npr. v šoli in doma) (Peklaj, 2016).

Pomoč

Z ustrezno obravnavo se otroci z motnjo ADHD lahko naučijo uspešno regulirati simptome in z njimi živeti. Včasih je ob tem uporaba zdravil neizogibna. Za učinkovito obravnavo lahko v kombinaciji z zdravili uporabljamo tehnike vedenjsko-kognitivne terapije (VKT):
🗸 Najprej izvedemo funkcionalno oceno vedenja (FOV). Slednja zahteva jasno opredelitev vedenja, ki ga želimo spremeniti, analizo predhodnih dogodkov in posledic, ki vzdržujejo neustrezno vedenje. Držimo se sheme: A (predhodniki vedenja) - B (vedenje) - C (posledice vedenja). S pomočjo teh treh korakov lažje opredelimo funkcijo motečega vedenja, načrtujemo intervencije in spremljamo njihovo uspešnost.

🗸 Spodbujanje ustreznega vedenja temelji na sistematičnem podkrepljevanju. Za vsakega posameznika lahko pozitivna podkrepitev pomeni nekaj drugega, zato je potrebno dobro razmisliti, kaj je otroka motiviralo v preteklosti in česa si želi. Za nekatere je nagrada pozornost, za druge prosti čas ali določeni privilegiji. Pomembno je, da se ojačevalec jasno poveže z ustreznim vedenjem, kar pomeni, da nagrado otroku ponudimo samo v primeru ustreznega vedenja in takoj po tem, ko se je ustrezno vedel.

🗸 Spoprijemanja z neustreznim vedenjem se lotevamo po načelih podpore pozitivnemu vedenju, ki zajema kopico učinkovitih vzgojnih metod.

🗸Učenje samoregulacijskega vedenja je osnovano na spremljanju, beleženju in evalviranju lastnega vedenja. Učinkovite so tudi t. i. samoinštrukcije, ki vključujejo napotke za uravnavanje lastnega vedenja in strategije samonagrajevanja.

Pomembno si je zapomniti, da otroci z motnjo ADHD niso "slabi otroci". Imajo namreč nevrološko pogojene težave pri nadzorovanju vedenja, zato jih je potrebno razumeti in jim pomagati.

Povzeto po:

Peklaj, C. (2016). Učne težave pri učencih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. V C. Peklaj (ur.), Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj (str. 64–72). Ljubljana: Filozofska fakulteta.